Franci Virant. Fotograf. Mojster svojega poklica. Tretji otrok v družini (setra Marija je devet let starejša, žal že pokojna sestra Franika pa je bila šest let starejša), od ranega četrtega leta aktivno vpet v dogajanje na rodnem Taboru ljubljanskem, v še danes izjemno lepi stavbi bivšega Sokola. »Ta stari so se takrat še vedno, čeprav se je društvo imenovalo TVD Partizan-Tabor, pozdravljali z značilnim Nazdar!« pove. Tam je začel z gimnastiko, nadaljeval pa kot vaditelj, ki so mu zaupali tudi do 120 otrok, kar nikakor ni bil mačji kašelj. »Ja, svoj oddelek pionirjev sem imel, seveda s pomočjo kolegov, a vodil sem ga sam. Takrat sta bila pod mojim okriljem tudi Vanja Vardjan, danes znani televizijec, in Aleš Klinar, še bolj znani glasbenik. Šlo je za splošno vadbo otrok s taborskega okoliša, imel sem 16 let in bilo je fino, ko smo šli na morje, v Poreču smo imeli svojo bazo in nam, vaditeljem – tudi Jože Houko, danes izvrstni bas kitarist je bil med njimi, pa poznejša televizijka Monika Glavič – je nekako pripadlo najprvo 14 dni oddiha, potem pa še dodatnih 14 dni, le da smo v tem drugem polčasu počitnic skrbeli za do deset otrok, kar pa ni bilo ne vem kako težavno početje, saj smo imeli dovolj kilometrine. Imeli smo svoje ozvočenje, ki se je slišalo po celotnem kampu, in celo svoj radijski program Bambus, v katerem je tudi Klinči ustvarjal, predvajali smo tudi že in Hendrixa, Janis Joplin in Pink Floyde. Res je bilo zanimivo, pestro in predvsem zabavno,« se spominja.
»Na OŠ Ledina sem hodil in imeli smo dobre prfokse, izstopala sta denimo Julijan Renko, kipar po izobrazbi, ki je vodil modelarski krožek, z veseljem se ga je obiskovalo, tudi med poletnimi počitnicami, ko je bila šola sicer zaprta, so bila vrata njegove delavnice vedno na stežaj odprta, in Vida Fakinova, ki nas je poučevala likovni pouk. V tistih mojih ranih šolskih dneh sem se spravil tudi k učenju harmonike, pa me je bilo zaradi tega mogoče včasih kar malo sram, saj je bil takrat popularni inštrument kitara, a doma smo poslušali znamenito radijsko oddajo Četrtkov večer domačih pesmi in napevov, pa sem se šel harmoniko učit. Se spomnim, kako smo v sedmem razredu praznovali pusta in smo imeli celo nekakšen razredni ples, učiteljski kader se je pa po svoje v zbornici zabaval. Potem se je zabava nehala, okoli enajstih ponoči je že bilo, pa so učiteljice in učitelji kar malce zgroženi opazili, da je naš razred še vedno razsvetljen, pa so prihiteli in nas po zdravi pameti spraševali, naš predsednik razredne skupnosti, Tonček Mrzeov je bil, se je pa postavil za nas, češ, ne, mi ne gremo nikamor, še najmanj pa domov, ker mi bomo še plesali, in je to izvedel tako dobro in odločno, da smo preostali onemeli, naša razredničarka Ančka Čopava je pa vse skupaj pomirila in končala tako, da nam je uredila prave plesne vaje Plesne šole Jenko – pa smo bili vsi nekako pomirjeno zadovoljni,« se spominja.
Tudi štiri ure tiho kot miška
»Stanovali smo v Domu tehniških šol, oče in mama sta bila tam zaposlena, v njegovi dvorani so takrat imeli ertevejevci snemalnico in so v njej snemali tako klasiki kot bigbendovci, jaz sem se pa večkrat pritihotapil v dvorano med snemanjem in bil potem tudi do štiri ure čisto tiho, samo da sem lahko poslušal, kaj so poustvarjali. Zvečer so bile pa kinopredstave in sem bil reden gost, tudi takrat, ko so kakšno grozljivko predvajali, pa me je bilo potem tako strah, da si niti domov nisem upal in so me, vsega prestrašenega, dijaki spravili domov, hvala bogu. Fotografija me je že takrat privlačila, se mi zdi, še brati in pisati nisem znal, ko sem se že zanjo krepko zanimal. Za birmo sem od sestre dobil v dar prvi fotoaparat, praktica L, bil sem presrečen. V domu je bil tudi kakovostno močan fotokrožek, kjer smo se marsikaj koristnega naučili. Moja odločitev o nadaljnjem šolanju je bila malo tudi plod zanimanja za fotografijo pa sem šel na srednjo grafično, ampak nisem prišel med fotografe, saj so bila že vsa mesta zasedena, pristal sem med trdimi grafičarji, a šolo sem vseeno uspešno končal. V Stopoteko smo med srednješolskim izobraževanjem zahajali pa v Kino Triglav, v Šiško si pa že nismo upali sami, nas je moralo biti kar nekaj, če ne, so ti Šiškarji kar hitro zagodli z njihovo znano 'Kupiš ciglu?', pa si jih potem fasal, če si jo kupil ali če je nisi,« nadaljuje brskanje po spominu.
»Po šoli sem se na Delu zaposlil pa sem se tudi že malo udinjal pri fotogrupi ŠOLT, kjer so kraljevali mojstri Miško Krajnc, Janez Pukšič in podobni kalibri. Nisi kar tako, z lahkoto med njih prišel, ampak jaz sem se takrat že zelo na veliko samoizobraževal, kar lepe denarce sem za strokovno literaturo dal, pa mi ni niti malo žal, so me potem sprejeli. V vojsko sem tudi šel, kakopak, v Sombor, potem pa v Osijek, kjer sem potem resda preživel kar lepe čase, saj sem opravljal delo fotografa in po ves repromaterial hodil v Ljubljano, lepa dekleta mojih tamkajšnjih kolegov so pa pome hodila v vojašnico, pa sem kar pogosto dobil tako želene izhode. Se spomnim, kako sta, bilo je še v Somborju, prišla na služenje tudi dvojčka, katerih stric ali oče, ne vem natanko, je bil neki generalpolkovnik in sta mislila, postavljača generalska, da jima bo prizaneseno. Pa je prišlo na vrsto striženje, ki so ga imeli v pristojnosti vojaki albanske narodnosti, in je na frizerski stol sedel prvi izmed dvojčkov, strižmojster se je pa delal, kot da se z nekom pogovarja in se je s slavno mašinco za striženje lepo sprehodil po celotni glavi tistega fantalina. Kap ga je, fantalina, a popraviti se ni dalo nič, in ko so potem drugega brata dvojčka vprašali, kakšno frizuro si želi, je mirno rekel, da tako kot brat, saj sta vendar dvojčka! Ja, kar veselo je bilo, tudi takrat, ko je prišel na služenje neki Rom, pravi Cigan, ki je zaradi ponosa in časti prišel z Dunaja, pa je potem, pozneje, dobil sporočilo, da ima obisk, in bolj ko je zatrjeval, da ima on vso žlahto na Dunaju, bolj so ga prepričevali, da ima obisk, pa je šel pogledat, kdo, za vraga, ga je prišel obiskat, in je res na vratih kasarne stal njegov daljni bratranec, a ne sam, s seboj je privlekel pravega – medveda! Noro! Posebno potem, ko so ju povabili v kasarno in je medved – brezplačno – zaplesal sredi kasarne!« hiti pripovedovati.
»Potem sem se vrnil, služba na Delu me je čakala, takrat sem že tudi kar veliko delal s slavno Bernardo Jeklin, pa sem kmalu na industrijsko fotografijo skrenil, kjer sem dosegel najvidnejše uspehe, mogoče je bilo zame na neki način usodno sodelovanje z Juretom Apihom, kaj pa vem. Vem pa to, da je bilo sila zanimivo delati s sestro Vendelino, katere značilnost je bila tudi ta, da je po končanem delu rada na mizo prinesla steklenico vina, a je strogo zabičala vsem prisotnim, med njimi je bila tudi moja asistentka Katra, da je vino dovoljeno le moškim, ženskam pa ne! Tudi do stanovanja sva z mojo gospo, ki sem ji zvest še danes, prišla tako, da sva se prepustila jugoinflaciji, ki je najino takratno posojilo za kar veliko stanovanje na Fužinah dodobra oklestila. Pleševa rada, tudi tanga se lotiva, pa na morje, v okolico Rovinja, rada skočiva, kadar utegneva, kaj dobrega skuhava, saj kar rad kuham in baje to tudi dobro počnem, vsaj tako pravijo. Moja mama je zelo dobro kuhala, pa je mogoče kak gen tudi v mene prilezel, kdo ve?! Drugače se zagotovo ne bi lotil potice pa uspela mi tudi ne bi tako, kot mi je! Ja, inteligentnim vicem se prav rad od srca nasmejim, a kaj ko jih je vedno manj, še manj pa je tistih, ki bi jih znali dobro povedati!« sklene razpredanje o svojem življenju.
Dragi Frančesko, na milijone najčudovitejših fotografij še pofotkaj in jih s soljudmi podeli. Ker pa bo za to početje tvoje potrebna obilica zdravja, to, kot najprvo, ti ga privoščim, velikansko obilico, iz srca. Poleg tega pa še to, da bi s svojo lepo rdečelasko preživela sončne zahode svojih življenj nekje ob morski obali, ob morskih specialitetah pa ob kaki istrski mineštrici pa še ob kakšnem bičerinu žlahtnine vinske. Bodi fino pa bodi tudi fajn. Še prav posebno danes, ko je tvoj rojstni dan.
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili: Slaščičarna Maxi |
