Vesna Pernarčič. Igralska pevka in pevska igralka. Če ste videli njeno Edith Piaf, s katero je fascinirala tudi občinstvo Borštnikovega srečanja, mi boste pritrdili. »Kot zelo, zelo, zelo majhna sem se že guncala po vrbovju, ki je raslo ob Ljubljanici. Oče je bil hišnik pri veslačih, tam smo tudi stanovali, dokler se nismo preselili na Glinškovo ploščad. Uf, tam smo se pa že z dratastimi fračami obstreljevali, a se na srečo nikomur ni nič zgodilo. Že takrat sem bila fino gajstna, tudi zravsala sem se s fanti,« nam na stežaj odpre vrata v svoje spomine priljubljena igralka, današnja slavljenka. Izza Bežigrada so odšli na Fužine, kjer so bili med prvimi priseljenci.
Z osnovno šolo so prišli tudi glasbena šola, ples pri Kazini in kmalu še delo na ljubljanskem radiu. »Babica Alenke Koširjeve, danes ženičke Juretove (prej se je pisala Ružič), nas je prišla pogledat in sem se že znašla pred radijskimi mikrofoni. Saj je bilo kar fino, nič ne rečem. Novi ljudje, igralke in igralci, tisti ta pravi. Pa se jih nisem nič bala. V bistvu sem bila v osnovnošolskem obdobju kar pridna punca, ki se je na valeti pojavila v plapolajočih hlačah, ne v krilcu.« Potem je hotela na družboslovno gimnazijo, a na Poljanski gimnaziji ni opravila sprejemnih izpitov, zato se je vpisala v Ivančno Gorico: »Začela se je moja štiriletna potovalna kalvarija. Vsako jutro vstajanje ob petih, ker je bil odhod avtobusa ob šestih, začetek pouka pa ob sedmih. Kolikokrat sem v sebi preklela te vsakodnevne vožnje z avtobusom! Ni da bi človek govoril. Nisem nič žurirala, veliko sem brala. Na radiu me je k sodelovanju povabila Andreja Hafner, ki je bila na televiziji odgovorna za sinhronizacije risank, in moja prva sinhronizacija je bila v znamenitem Gasilcu Samu. Nova, zanimiva izkušnja,« umirjeno pripoveduje sogovornica, ki je ves čas z enim očesom pri svojem psu, ki ga je pustila v senci pri drevesu.
»Takrat se tudi vpišem v tečaj igre v dramsko šolo Barice Blenkuš. Prijateljujem z že omenjeno Alenko pa z Majo, mojo prijateljico, s katero ostaneva zbližani tudi v srednji šoli. Ne spomnim se, da bi kaj razmišljala o študiju igre na AGRFT, na sprejemne sem šla na psihologijo, no, pa na AGRFT. A potem na psihologijo sploh nisem šla pogledat, ali sem jih naredila ali ne, ker sem z nekim nerazložljivim mirom počakala na rezultate AGRFT, in ti so bili, kakršni so bili – sprejeli so me. Potem se je življenje šele prav začelo.« Bili so super letnik, poudari Vesna, poleg nje še Uroš Smolej, Danijel Malalan, Rok Vihar, Barbara Medvešček, Vesna Slapar, Marko Mandić. »Znali smo tudi kakšno prav posebno vragolijo skupaj spraviti. Za neki božič smo si zaželeli smrečico na akademiji in smo jo lepo mi, čoporativno, ves letnik, mahnili ponoči, kot se spodobi, kaj ne, na Golovec in smo Marka Mandića s težavo prepričali, da je 15-metrska smrečica morda le malce preglomazna. Potem smo manjšo oklestili s tistega golovškega hriba in smo jo kot eden nekako spravili do akademije in jo vso noč okraševali, da je bila zjutraj akademija ena sama božična pravljica,« razloži z veliko vnemo.
| |
»Ob nedeljah smo se, spet ves letnik, praviloma odpravili na savnanje. Moj oče je imel savno pa smo si hrano in pijačo prinesli in smo se fino imeli. Enkrat nas je moj oče, ki je vodil tudi klub naturistov v naši savni, najel, da smo za te naturiste nastopili, in sicer z Molierjevim Žlahtnim meščanom. Pa se naš vrli kolega Danijel Malalanov ni mogel zadržati in se je, v čast naturistom v občinstvu, slekel do nagega in se po odru sprehodil z besedami: 'To je pa za naturiste!'«
Smeh do kapljic
Po akademiji jo je pot vodila v Trst, ki je bil za mlado igralko dokajšnji izziv, tudi zaradi njenih korenin, saj je bil dedek po očetovi strani po rodu iz Nabrežine. »V tržaških letih sem se veliko naučila. Stanovali smo trije skupaj, Barbara Cerarjeva, Danijel Malalan in jaz. V Trstu sem na tečaju italijanščine spoznala tudi – zdaj že bivšega – moža. Odločila sva se, da se ne bova vozila med Zagrebom, od koder je on, in Trstom, ampak bova na pol poti, v Ljubljani, torej. Prav takrat je šla nekdanja sošolka Vesna Slapar, ki je službovala v Prešernovem gledališču v Kranju, na porodniško, pa me je poklicala in mi predlagala, naj povprašam, če bi me vzeli. No, to sem tudi storila in zdaj mi je že 15 let fino fajn v Kranju.«
Prvi celovečerni film je posnela z režiserjem Igorjem Šterkom, naslov je bil 9:06, televizijo pa je od blizu spoznala pri Mariu, kjer je bila malce poseben par s kolegom Vojkom Belšakom. »Potem so me odkrili. Hecala sem se vedno zelo rada in še danes sem prepričana, da moraš imeti za igranje komedije poseben dar. Hvaležna sem bogu, da ga je tudi meni naklonil. Joj, se spomnim predstave Partnerski odnosi, ki smo jo igrali pred kratkim. Tako smo se smejali, vsi, kar nas je bilo na odru, da si kolegic in kolegov sploh nisem upala pogledati, ko sem prišla na oder. Oni so se že hihitali, jaz sem se tako smejala, da sem se, resda čisto malo, ampak sem se, res sem se – polulala, me ni sram priznati,« opiše pripetljaj z odrskih desk.
Zasebno je Vesna Pernarčič nadvse ponosna na sinova, 12-letnega Filipa in 10-letnega Lovra. »Zadnje čase me fascinirata z odgovorno zrelostjo in mi s tem nazorno kažeta, da moje ukvarjanje z njima ni bilo zapravljanje časa. Tudi za mojega Andreja (Murenca, zdajšnjega življenjskega sopotnika, op. p.) sem hvaležna življenju. Veste, sem mu povedala, da si odnos dveh predstavljam kot življenjsko plovbo dveh jadrnic, ki plujeta v isto smer, ne pa kot plovbo katamarana. In mislim, da je razumel vse, kar sem mu povedala. Samo enkrat, pa je že razumel. Brihten fant, ni kaj!« konča zanimivo pripoved, saj se ji že mudi novim življenjskim dogodivščinam naproti.
Vesna, za zdaj samo še Pernarčičeva: želim ti, da bi te življenje le še ujčkalo. Želim ti tudi krepkega zdravja pa da ti bodo tudi glasilke, poleg vseh drugih organov, služile, da nam boš lahko še kakšno lepo zapela. Naj ti rojstnodnevno praznovanje mine v smehu, veselju in v srečnih trenutkih s tistimi, s katerimi želiš biti. Vse dobro, res, iz srca!
