Martin Strel zaljubljen 
v Ameriki, cviček dobiva 
po pošti

»Bil sem v Švici, kjer sem imel 28 nastopov, sedaj sem se za dva tedna vrnil v Slovenijo, potem odhajam v Švico in nazaj v Ameriko,« pravi Martin Strel, 59-letni Dolenjec, znan po svojih ultramaratonskih plavalnih podvigih, ki zadnjih pet let živi v Ameriki.

Domačija sameva

V Slovenijo je prišel te dni, da se na rodni grudi odpočije. »V ZDA in drugod po svetu mi nič ne manjka,« poudari, a ne skriva, da rad pride med svoje. V Mokronogu živi njegova mati, ki ima 80 let, v vasici nad Mokronogom na Mali Priči pa ima domačijo z brunarico. »Če bo sneg hitro skopnel, bom obrezal še sadje in trto, preden se bom vrnil v Arizono,« nadaljuje in prizna, da mu ni ravno vseeno, ker za domačijo ne skrbi tako, kot bi moral. A trte ne bo posekal, jablane neguje, julija pa bo spet doma. Na svoje otroštvo na Dolenjskem ima lepe spomine. »S Cigani sem gor rasel, fino smo se imeli, v hosti pa smo lovili gade in zajce … V kino smo šli enkrat na teden, v vodi pa smo bili že aprila, čeprav je imela le 11 stopinj Celzija. Zato me ni bilo nikoli strah skočiti med kače in krokodile, saj sem bil s kmetov.«

Stik z domovino je ohranil. Dvakrat na mesec pokliče mamo. »Vesela je mojega klica. Če ne pokličem, je kar jezna.« Pred dnevi je obiskal tudi bivšo ženo, s katero sta se pred leti razšla. Brez zamere. Martina si celo želi obiskati v ZDA.

Sin menedžer, hči na študij

Precej več časa Martin namenu 26-letni hčeri Nini in 31-letnemu sinu Borutu. Nina študira mednarodne finance v New Yorku, Borut pa je Martinov menedžer. »Ves čas je z mano, dobro dela, veliko se je naučil. Priznam, boljši je kot jaz, le plaval ne bo.« Martin je vesel, ker se je Borut že mlad izklesal v pravega poslovneža, ki mu tuji jeziki niso španska vas. Lahko mu povsem zaupa. »Tudi mrhovinarji so bili ob meni, pa sem jih spregledal, potem sem se jih odkrižal. Nikogar ne odpišem, a takšnih ljudi ne želim ob sebi.« S plavanjem je večkrat opozoril nase – začel je s Krko in Kolpo, svetovno slavo pa je dosegel, ko je preplaval reke Jangce, Misisipi in Amazonko.

V Švici je na 28 predavanjih poslušalcem posredoval svoje bogate izkušnje in razkrival, kako se lahko motivira za tako ekstremne dosežke. »Ni jih toliko zanimala moja kilometraža v vodi, ampak občutki pred, med in po plavanju. Povedal sem jim tudi, kako se v vodi premaguje bolečina, ko si povsem sam.« Baselski dnevnik je njegov prihod napovedal z velikim člankom, kjer sej je bohotil naslov Prišel je slovenski Federer. V deželi ur in čokolade so ga častili in skrbeli, da mu ni ničesar manjkalo. »Vozili so me v belem mercedesu, spal sem v najboljših hotelih,« se pohvali.

Cviček po pošti

V ZDA je začel pogosteje zahajati, ko je leta 2007 preplaval Amazonko. »Vedno več sem bil tam, pred dvema letoma sem si kupil hišo. A niti tam ne gre brez vode, zato ne manjkata bazen in masažna kad.« Ni več poročen, še vedno pa je rad v družbi brhkih deklet. »Pa tudi one z mano, ne le jaz z njimi,« samozavestno pristavi. »Zdaj sem spet zaljubljen,« le doda. Poleg deklet in vode obožuje cviček. »Še danes ga rad pijem. Ko mi ga zmanjka, mi ga pošljejo po pošti iz Clevelanda, kamor ga iz Slovenije uvaža Joe Ramšak.« Ko potuje, je nekaj litrov cvička, ki ga prodajajo pod njegovo blagovno znamko Big River Man Wine, vedno v kovčku.

O denarju in bogastvu ne govori rad. Pravi, da je to v Sloveniji občutljiva tema. Ne zanika, da je za svoje nastope dobro plačan. Koliko, ne pove. »Za življenje ne rabim veliko. Kamor pridem, me cenijo in spoštujejo, to šteje. Če bi bil bolj lakomen, bi lahko imel več.« Ni pa mu vseeno, kar se dogaja s Slovenijo. »Razočaran sem … Naša politika je precej kriva, dovolili so nekaterim, da so si naredili mreže okoli sebe, zdaj pa je denarja zmanjkalo. Direktorji firm so bili bistri, direktorji bank pa zelo naivni.« Ves čas je opozarjal, da Slovenci nismo vešči in sposobni za vodenje države.

S potnim listom 
ZDA na sever?

Mnogi se sprašujejo, ali bo Martin še plaval. »Če bom delal kakšen projekt, rabim tri mesece od štiri do pet ur na dan, da se mi forma dvigne,« namigne, da kljub 59 letom še ni rekel zadnje. »Ni mi treba več plavati. Preplaval sem Amazonko, ki je najdaljša reka na svetu, dovolj imam vsega.« Ste povsem prepričani ali ga še enkrat povprašamo? »Rad bi odplaval še kaj za ZDA,« le prizna in razkrije, da bo dobil ameriški potni list. Ne potrdi, a šušlja se, da bi utegnil v vodo na severnem tečaju. Tega ne potrdi niti zanika. Jasno pa je, da tega ne bo storil za vsako ceno.

»Nekdo bi imel veliko denarja, mene pa ne bi bilo več. Ker bi umrl. V glavi sem si že predstavljal, kako me reka po lepih krajih nosi v smrt,« pojasni, zakaj je pred leti zavrnil nesramno ameriško ponudbo. Pravi, da ga je plavanje po Amazonki spremenilo. »Glava ni za to, da bi znova tako tvegal. Med plavanjem sem skoraj ostal brez sina …« se spomni Martin skoraj tragične izkušnje s srečnim koncem po brezvodjih Južne Amerike. Meni pa, da mu je poseben signal poslala tudi narava, ki je prehitro vzela njegove prijatelje – Pavleta Kozjeka, Tomaža Humarja in Jureta Robiča.

Prihodnje leto bi rad v Sloveniji zopet priredil svetovno prvenstvo v plavanju v mrzlih vodah, pred dnevi se je tekmovanje končalo na Bledu: »Odziv je bil zelo dober in odlična promocija za Slovenijo. To bi veljalo izkoristiti,« poudari Strel, ki opozori, da bi morali Slovenci več storiti za svoje zdravje, predvsem za kožo. »Plavanje v mrzli vodi je kot nalašč zato,« sklene mož, ki je navdušil svet. »Doma je biti prerok najtežje.«