Z licenčnim kvizom Moja Slovenija, ki ga bo od marca mogoče ob koncu tedna spremljati na TVS. O tem, kaj zares novega prinaša ta nostalgična družinska razvedrilna oddaja, in o svoji novi vlogi voditelja kviza je prvič spregovoril za Vikend.

Najprej ste se skušali odmakniti od voditeljske vloge, češ da boste le urednik oddaje. Kaj se je potem zgodilo?

Da bom eden od urednikov oddaje, je bilo jasno, že odkar se je TVS odločila za format oddaje. Kdo bo oddajo vodil, pa se ni vedelo do prejšnjega tedna. Bila je potrebna odločitev na dveh straneh, na moji in na strani televizije. Čisto zares ni bilo že od začetka jasno, da bom jaz voditelj, zato tudi prek medijev nisem želel nič napovedovati.

Ali ste imeli avdicije?

Ni bilo avdicij, ker je za takšno oddajo težko delati avdicije, bili so pogovori in čas za premislek. Pred dvema tednoma sem odšel na Nizozemsko, od koder oddaja izhaja, in po tem obisku sem se precej lažje odločil. Vrnil sem se poln energije.

Kako bodo gledalci sprejeli vašo novo vlogo voditelja kviza? Veliko let ste z gosti kramljali na kavču.

Zdaj pa nobenega kavča (smeh) ... Če bi se zanašal samo na to, kakšnega so me navajeni gledalci, bi bil obsojen na kavč do penzije (smeh). To je res drugačna vloga in preizkušnja zame kot voditelja, to ni oddaja, v kateri bi sproščeno kramljal, gre za tekmo, kviz. In čeprav imam za seboj 18 let vodenja, to zame ni mala malica. Pač drug žanr.

Ali je bila prva ideja, da TVS kupi ta format, ali ste pač rekli: poiščimo nekaj za nedeljski večer?

Prva ideja naše televizije je bila, da potrebujemo oddajo, ki bo navdušila zares širok krog gledalcev. Sicer pa smo bili v stiku s prodajalci že pred petimi leti, ko se je format začel prodajati. To je bila ena redkih licenčnih oddaj, ki so jo kupovale tudi nacionalne televizije. Licenčne oddaje so navadno komercialne, zato se nacionalne televizije zanje težje odločajo. To oddajo pa je mogoče prilagoditi v vsaki državi, ni kot Milijonar ali Najšibkejši člen, ki sta povsod enaka. Mi smo 31. država, ki je kupila licenco, a dobili smo le okvir, recept, sami pa se moramo potruditi, da jo bodo gledalci vzeli za svojo. Že naslov nekaj pove. Oddaja je malo nostalgična, malo domoljubna, a predvsem zabavna, v sedmih igrah se tekmuje v znanju o slovenski televizijski in filmski zgodovini, o poznavanju zabavne glasbe, o navadah Slovencev, najveličastnejših športnih trenutkih. Gre za res zabavno družinsko tekmo, niti ni pomembno, kdo zmaga.

Družinski kviz, v katerem ne manjka nostalgije, pravite. Toda ali je smiselno ob oddaji Na zdravje! imeti še eno »domačijsko« oddajo za starejše gledalce? Z Misijo Evrovizija je TVS dobro uspelo pritegniti tudi mlajše gledalce, se ne bojite, da jih boste znova izgubili?

Počakajmo na prvo oddajo, morda prehitro sklepate. Kaj sploh pomeni »domačijska« oddaja? In kaj je narobe s starejšimi gledalci? Tega ne razumem. Seveda bomo veseli, če bomo imeli toliko gledalcev, kot jih ima Na zdravje!, čeprav oddaji nimata toliko skupnega, kot predvidevate. TVS bi rada v »prime time« termin uvrstila oddajo za čim širši krog gledalcev, kar je tudi logično, povsod na svetu je tako. Ne moremo delati samo za mlade, za to imamo mladinski program. Vsekakor je oddaja narejena tako, da so vanjo vključeni tudi mladi ljudje, in nikogar ne izključuje. Mladih gledalcev je pred televizijo na splošno zelo malo, to ni skrivnost in računati samo nanje bi bila norost.

V dveh ekipah znanih Slovencev, ki bosta tekmovali, bodo torej tudi mladi. Koga še lahko pričakujemo?

V vsaki ekipi bodo trije znani obrazi različnih generacij, za vsako oddajo moramo torej izbrati šest znanih Slovencev, kar ni hec. Ne potrebujemo šest »ultra slavnih« Slovencev v vsaki oddaji, ker bi imeli potem samo štiri oddaje, glede na to, koliko nas je. Iščemo ljudi, ki se želijo zabavati, tekmovati pred kamero. Sem lahko sodijo estradniki, športniki, igralci, novinarji, voditelji. Pa še kdo.

Kdo bosta kapetana, ki bosta vodila ekipi znanih Slovencev?

Za zdaj še ne bi razkrival imen, sta igralca, dobrovoljna, energična in zgovorna človeka, ki bosta sposobna držati skupaj svojo ekipo in občinstvo, ki navija zanje.

Kaj pa igre? Jih lahko malo opišete?

To bo težko na kratko. Pogledal bom v »biblijo« (seže po knjižici s pravili oddaje, op. p.). Cilj je, da vlada dobro razpoloženje, da se vsi zabavamo, na koncu seveda nekdo zmaga, a ne gre na nož. Poudarjeno je tisto, kar nas kot narod druži in zabava, in ne tisto, kar nas ločuje. Torej glasba, nepozabni utrinki iz televizijskih oddaj, slovenskih filmov, ugibali bomo zabavne statistične podatke, na primer, koliko od 100 Slovencev nosi očala. Eni od iger se reče rojstnodnevna zabava, vsi tekmovalci se posedejo kot na rojstnodnevni zabavi, podajajo si darilo, če pravilno odgovorijo na vprašanje. Še ena igra je gluhi telefon, torej kako se rumene novice o znanih prenašajo od enega do drugega. Tako se tekmuje, na koncu ena ekipa zmaga. In zanimivost, tekmovalci ne dobijo nagrad, nagrado dobi vseh 100 njihovih navijačev. Prizadevamo si, da bi bile nagrade čim boljše, ne bo pa vsak dobil avtomobila (smeh). Imeli bomo tudi hišni bend, ki bo igral v živo, pevce Manco Špik, Leo Sirk in Aleksa Volaska, ti bodo zapeli vse pesmi, ki so del kviza, zabavne komade, ki jih zmeraj radi slišimo.

Ali je format kviza še zanimiv? Od Milijonarja je minilo že kar nekaj let, zdi se, da je pri nas zdaj čas za iskanja talentov, X Factor …

Moja Slovenija ni pravi kviz, ne tekmuje se za veliko denarja, ne iščeta se splošna razgledanost in genialno znanje. Sicer pa je na televiziji vedno čas za dober kviz. Res pa je, da po Milijonarju še niso našli globalno uspešnega kviza, ki bi ga z veseljem pograbile vse televizije. Šovi s talenti se v različnih preoblekah vrtijo od nekdaj, niso nova stvar. So se pa zadnja leta dobro razvili, predvsem tam, kjer so veliki trgi, kjer je dovolj kandidatov, ki imajo kaj pokazati. Glasbena industrija pač potrebuje vedno nove obraze. Tudi Misija Evrovizija je takšen šov, na komercialni televiziji se vsako leto odločijo za eno od različic … Pri nas se žal hitro pokažejo težave, ker ni dovolj ljudi in se pojavljajo v vsaki oddaji isti obrazi, zato je treba biti previden. Oddaja Moja Slovenija na srečo ni odvisna od iskanja talentov, potrpežljivosti gledalcev, s tem ima tudi neke meje. Ima pa vse elemente uspešnega televizijskega razvedrila zadnjih desetletij, dodana je še nacionalna nota.

Kaj je potem novega?

Na televiziji si je umetnost izmisliti nekaj povsem novega, gre za to, da na novo zapakiramo nekaj, kar je že znano. Oddaja Pokaži, kaj znaš izpred 40 let je bila tudi šov talentov, le embalaža je bila povsem drugačna, kot so današnji izbori. Naša ambicija ni bila narediti novo oddajo, kakršne svet še ni videl, ampak navdušiti gledalce z oddajo, ob kateri se bodo enostavno dobro počutili. In to ni mala stvar.