MARIBOR – Zadnja leta je v glasbenih vodah zelo malo prisoten, a se pevec Martin Perović ne more pritoževati, da je njegovo življenje brez estrade dolgočasno ali pusto. Prav nasprotno! Kljub zavisti, ljubosumju, neiskrenosti, tekmovalnosti, metanju polen pod noge in še marsičemu, kar je v obilju prisotno v estradnem svetu, si nikoli ni predstavljal, da so še hujše stvari. In to neprimerljivo hujše ter nevarnejše. Čednemu pevcu, za katerim so v njegovih glasbeno aktivnejših letih vzdihovala številna dekleta, se zadnje čase namreč godijo stvari, za katere pravi, da so vsakodnevna mora in v katere so vpleteni soseda, policija, inšpekcija, sodišče in še kdo. Grozijo mu, deležen je zmerljivk in žaljivk, v nevarnosti pa je tudi njegovo življenje. Tako vsaj trdi sam o dogodkih, ki že nekaj časa grenijo njegovo življenje.
Če se že ni začelo, se je dalo vsaj slutiti, po kakšnih nepredvidljivih poteh bi jo utegnilo ubrati njegovo življenje tisti hip, ko je pred nekaj leti Martin odprto zaživel v istospolni partnerski zvezi s Sebastianom Šulekom. Povezala ju je glasba, in ko sta odkrila še več drugih skupnih stvari, sta zaživela v partnerski zvezi. Perović ima na mariborskem Lentu, le streljaj od Dravskega nabrežja, priljubljen ženski in moški frizerski salon, le nekaj korakov čez notranje dvorišče pa je letos zaživel tudi gostinski lokal Skrito, ki ga imata skupaj s Tianom, kot sicer kličejo Sebastiana. Par namreč ni le v zasebni, ampak tudi poslovni zvezi. Doslej so bile stvari bolj ali manj običajne in nemoteče, čeprav sta par, kot rečeno, že nekaj let in nekaj let tudi že živita pod skupno streho. Počilo je tisti trenutek, ko je lokal uradno odprl svoja vrata in začel sprejemati goste. In počilo je iz preprostega razloga, ker gre, kot sama pravita, za prvi uradni do slovenskih istospolnih partnerjev prijazni lokal. A v njem se ne zbirajo le istospolni partnerji, ampak so vrata odprta za vse ljudi dobre volje, tolerance, ki radi zahajajo vanj. Poleg redne ponudbe namreč prirejajo različne prireditve in večere, tudi z znanimi Slovenci.
Sovražna soseda
»Nikoli nisem paradiral, se kakor koli izpostavljal ali celo izzival s svojo istospolno usmerjenostjo, čeprav sem direkten človek, še najmanj medijsko in javno, ker menim, da je to moje zasebno življenje. S Tianom sva običajen par, ki v ničemer ne izstopa. Živiva skupaj, druživa se s prijatelji. Tudi v najin lokal stranke normalno prihajajo, prav tako v frizerski salon. Vsi zapleti in konflikti so se začeli zaradi ene same sosede. Gre za homofobično žensko in nacionalistko, s katero se komajda poznamo, in še to zgolj na videz, a očitno naju kdo ve zakaj sovraži, ob tem pa posredno tudi vse, ki prihajajo v lokal in salon, ki se družijo z nama …« pravi Perović.
Kakšno neprijetnost zaradi odklanjanja drugačnosti je imel tudi že prej, a to je moral vzeti v zakup. »To ali pa živeti po taktirki drugih, v laži in negiranju. Tega pa ne le da nočem, ampak mi niti na kraj pameti ne pade!« odločno nadaljuje. Zakaj je (so) takšen trn v peti sosede, ne ve. A zaradi stvari, kakršne se jima dogajajo zadnje čase in ki se jih ne da primerjati z ničimer drugim od prej, sta se odločila svoj primer izpostaviti tudi javno.
Neodzivanje, potrpljenje in čakanje na sprijaznitev ter normalni sprejem stvari niso dali rezultatov, še manj ignoranca do napadov. Nasprotno, vse hujše in hujše je. »Ta soseda zaradi svoje zadrtosti in sovraštva na vse možne načine želi doseči zaprtje ter odstranitev najinega lokala in zatreti razvoj LGBT-skupnosti pod pretvezo, da smo preglasni in razgrajaški. Doživeli smo že marsikaj. Grozijo nam s smrtjo, nastavlja nam smeti, umazane, fiziološko uporabljene plenice ipd. Sumimo, da nam je poslala tudi skupino fantov, da nas naučijo pameti. Doživel sem zares grozljive stvari. Lovili so me po mariborskih ulicah in me žalili, napadali. Javno mi grozijo s smrtjo, sredi belega dne, vsem na očeh, na mariborskih ulicah. Ne upam si več niti po mestu, še sredi dneva ne. Bilo me je strah, bal sem se za življenje, živim tako rekoč v peklu,« pravi o dogodkih, v katere so zaradi druženja z njim vpleteni tudi nič krivi prijatelji, gostje in celo njegova mama, ki so prav tako izpostavljeni zmerljivkam, grožnjam, žalitvam in podobno.
»Soseda nam nenehno na vrata pošilja policijo, ki nas kaznuje kljub vsem dovoljenjem, ki jih imamo. Izdaja nam kazni zaradi domnevne glasne glasbe. Kazen dobimo, če je glasba ali če je ni. Odgovor policistov je, da kazen moramo dobiti, ker je soseda tako rekla, ker soseda trdi, da smo preglasni. Da smo preglasni, določijo kar tako, brez ustreznih meritev in preverjanja. Poslala nam je inšpekcijo, a imamo vse potrebne papirje za obratovanje. Moral sem tudi na sodišče, a se soseda tam sploh ni prikazala! Hotel sem jo prijaviti zaradi homofobije. A to je bil bob ob steno. Na mariborski policijski postaji namreč sploh ne vedo, kaj je homofobija. Mislijo, da je to bolezen, zaradi fobije na koncu, ne pa po zakonu kaznivo dejanje. Ostajam nezaščiten, brez pravic, ki mi gredo kot slovenskemu državljanu in davkoplačevalcu, vse dokler se mi ne bo kaj zgodilo takrat bo prepozno. Je to mora ali pa zares v 21. stoletju in v Evropi živimo v državi, ki naj bi bila celo pravna?« ostro nadaljuje.
Policija ne ukrepa?
V zgodbi se pojavlja tudi skupina neidentificiranih fantov v srebrnem avtomobilu znamke Volvo, ki je še posebno vztrajna in agresivna. Prihajajo v bližino lokala, zasledujejo pevca, ga žalijo, mu grozijo s smrtjo in pretepi in podobno. Perović trdi, da fantov ne pozna in da ne ve, kdo so. Stvari je prijavil policiji, a ta ne ukrene nič. »Odslavljajo me z razlago, da grožnje s smrtjo niso kaznivo dejanje in da ni mogoče, da bi mi policija pomagala v zvezi s tem. Da moram dokazati, da mislijo resno. Da ne morejo ugotoviti identitete potnikov v avtu na podlagi prijave, tudi z navedbo registrske tablice ne. Da lahko izsledijo le lastnika avtomobila, pri čemer pa ni nujno, da je avto takrat vozil ali v njem bil tudi on in da je to treba najprej neizpodbitno dokazati. To je Maribor, to je Slovenija. Dežela vina, prijaznih ljudi, dežela konfrontacij, rivalstva in dežela zavisti! Naj bo to zapisnik, ki ga policija ne piše, čeprav bi morala. Naj bo to šola za vse nevedne, krvoločne, primitivne, nečloveške, slabe ljudi. Zakaj je bila policija tukaj, še sami ne vedo in ne vemo,« je zgrožen in ogorčen. In ravno prav potisnjen v kot, da pravi, da se ne bo pustil kar tako, ampak ukrepal z vsem, kar ima na voljo. Ker tolerance in potrpljenja počasi zmanjkuje. Z odvetnikom, z nasprotnimi prijavami, ovadbami, tožbami in podobnim. »Nikomur nič nočemo, delamo po pravilih, plačujemo vse dajatve, poslujemo zakonito, nikogar ne nadlegujemo, nikogar ne žalimo ali ogrožamo. Prvi lokal smo, ki je visoko dvignil mavrično zastavo, in vztrajali bomo!« konča. Vse pa se, menda, še dodatno zaostruje.
Zadevo smo preverjali tudi na območni mariborski policijski postaji. Kot izhaja iz njihovega pisnega odgovora na vprašanje, ki se nanaša na konkretno osebo (Martina Perovića, op. p.), zaradi določil zakona o varstvu osebnih podatkov ne morejo odgovoriti.
Kakšen bo torej epilog zgodbe, ki verjetno ni edina pri nas?
