Jani Lah. Glasbenik. »Že začetki mojega življenja so bili, kako naj rečem, no, zanimivi. Pet sester je že bilo na svetu, in ko je oče prišel, rahlo dobre volje, seveda, v porodnišnico in so mu povedali, da je šesti otrok vendarle sin, se je odpravil domov, se uredil, kot bi šel na zagovor doktorata, in potem prišel, čez nekaj ur, nazaj v porodnišnico, v rokah je držal ogromno čokolado, ki se mu je topila v rokah, on se je pa navznoter topil. Žal je oče pri mojih štirih letih umrl v železniški nesreči, pogreb je bil ravno na dan mojega rojstnega dne, tako da pozneje nismo ne vem kako proslavljali mojega praznika,« pripoveduje Lah. »Odraščal sem v ljubljanskem Savskem naselju, nogomet je bil zakon, kot mulček sem lahko samo pobiral žoge in enkrat sem dobil tako batino, da mi je še dolgo odzvanjalo v ušesih, ker me je žoga zadela prav v uho. V bloku sta bila takrat samo dva televizorja in enega smo imeli mi. Ko so ameriški astronavti pristali na Luni, je bilo pri nas ogromno ljudi in jaz, zelo majhen sem še bil, sem prišel v sobo, kjer je bilo na mizici kar nekaj pijače in, žejen, kot sem bil, sem nagnil prvi kozarec, ne vedoč, da je v njem žganje. Me je ne le streslo, sapo mi je vzelo,« izbrska iz svojega spomina Jani. »V osnovni šoli sem s taborniki zelo rad hodil v Bohinj. Šel pa sem tudi na nekakšno strelsko tekmovanje, ki so ga organizirali v šoli, bolj iz firbca, ker so me orožje in vojne pa vojske od nekdaj zanimale in so rekli, ali bi tudi jaz streljal z zračno puško, pa si nisem dal dvakrat reči in sem pograbil tisto puško in tako dobro meril, da sem osvojil drugo mesto, kar je pomenilo avtomatično vabilo k sodelovanju v strelskem krožku. Sem bil kar malce počaščen, a kaj, ko so bile potem ure streljanja, pozneje, vedno po naših plesnih vajah, ki sem jih tudi obiskoval, pa sem tam dekle prijel, kar je pomenilo določen najstniški stres, kakopak, se razume, kaj ne, in sem se potem pristresel tudi na streljanje in sem potem meril bolj tako-tako.«
Lahu je še največ preglavic povzročala matematika, vse prevečkrat, pravi, se je moral po pouku mučiti z dodatnim računanjem: »Tista učiteljica mi je do konca življenja zagabila matematiko. Tudi v pevskem zboru sem prepeval, to se spomnim, kako zelo sem si želel na melodiko, na tisto ustno harmoniko igrati in sem jo tudi nekako dobil, ne vem natanko, kako, pa sem jo vadil kot zmešan, nekoč sem domov prišel in je ni bilo več. Mama jo je, v strahu, da bom postal glasbenik, kar zanjo ni bilo nekaj dobrega in življenjsko varnega, vrgla stran, dobronamerno, to danes dobro vem. Na valeti sem plesal z najlepšo sošolko, ker se ji nihče od tistih težkih frajerjev, ki so se pred valetnim plesom ustili, kako bodo oni vse popedenali, ni upal približati, pa je dekle samo ostalo in je izbralo mene in sva potem cel večer plesala, sošolci so naju pa z zavistjo opazovali.«
»V nebesih sem bil in na zemlji, istočasno«
Do svoje prve akustične kitare je Lah prišel ob obisku sorodnikov v Mokronogu: »Doma sem takoj v roke vzel taborniško pesmarico, v kateri so bili narisani tudi prijemi za kitarske akorde, in začel se je dril, ki mi je bil v nepopisni užitek. Spomnim se tudi prvega resnično prostega spisa v šoli, ko nam je učiteljica na dušo položila, naj na papir kar je le mogoče iskreno izlijemo vse, kar nam na misel pride, in tudi vse, kar občutimo, kakor koli že občutimo in jaz, naivno otročje pošten, sem zapisal tudi misel, da moja babi in moj dedi nikoli ne bi šla pred fašistične mitraljeze, če bi videla, kako se danes nekateri v črnih mercedesih prevažajo, drugi si pa tega niti v sanjah takrat nis(m)o mogli privoščiti. Je bila mama takoj v šolo klicana na zagovor in je domov privreščala, dobesedno, da kaj je ona komu zlega storila, da je rodila državnega sovražnika. Manj hecna štorija, ki pove, da so me od nekdaj najrazličnejše krivice še kako bolele!« pripoveduje z zbranostjo. »Sestra mi je posodila nemajhno vsoto denarja, da sem se lahko odpravil v Banjaluko in tam kupil svojo prvo električno kitaro. Vpisal sem srednjo strojno šolo na Aškerčevi in bil zgleden dijak, vse do konca, ko sem fasal ukor po celotnem učiteljskem zboru, in to samo zato, ker sem se spet eni krivičnosti dokaj ostro uprl. Dogovorjeno je namreč bilo s profesorjem, da bomo lahko predzadnjo in zadnjo semestrsko uro popravljali ocene, a se ni držal dogovora. Dokaj vulgarno sem ga poslal tja, od koder je prišel po naravni poti.«
Vrne se h glasbi: »Takrat sem že bil član banda Kontinent, s katerim sem tudi posnel že prvi avdioizdelek, sem kar že pokojnega Brendija poklical na njegovo založbo Mandarina. Snemali smo jaz, Martin Štibernik na klaviaturah (eks Slapovi, op. p.), Tomaž Kvas na kitari, in Roman Ratej na bobnih (bobnar zasedbe Šank rock, op. p.). Super je bilo. No, po srednji šoli so se moje nekajletne sanje začele, ker sem dobil službo pri podjetju Tomaža Domicelja DOTS (slovita nekdanja prodajalna plošč, v ljubljanski kletni Plavi laguni, op. p.), kar je pomenilo zame resnično veliko, tudi v čisto golem finančnem smislu. Takrat se mi je tudi zgodilo, da me je Tomaž, iz čistega miru, nekega dne povabil, ali bi nastopil z njim, v velikanski Rdeči dvorani v Velenju, pa mi je kar CD-jko dal, da sem se doma naučil skladbe, ki naj bi jih igrala. Spomnim se, kako me je zdajšnji glasbeni urednik na ljubljanskem radiu Jernej Vene zapeljal v Velenje in tam sem doživel ognjeni krst s Tomažem, s katerim sem potem, čez čas, doživel tudi neponovljivo gostovanje na prireditvi Miss Albanije, v Tirani, kjer sem se prvič v življenju počutil kot resnična mega glasbena zvezda, tako so nas tam sprejeli in zvezdniško razvajali, celih pet dni, kolikor je tisto gostovanje trajalo. Tudi neljuba, malce mučna peripetija se mi dogodila na nekem nastopu s Tomažem, na prireditvi Zbiljska noč je bilo, in mene je sredi koncerta tako na malo potrebo prijelo, da sem komaj zadrževal vse skupaj in sem že s ta belim v noč blejal, potem je pa Tomaž oznanil 'kratka pavza!' in jaz sem odvihral v bližnje grmovje in se dodobra olajšal. Od takrat naprej nikoli ne grem na oder, ne da bi prej obiskal toaletne prostore!«
Jani nadaljuje obujanje vsekakor pestrih spominov na življenje: »Počasi potem s dekletom, ki je zdaj moja prečudovita žena, prideva do stanovanja, pa hčerka Ana se nama rodi, prelepa in najlepša zame, v vojsko tudi grem in jo zgledno odslužim, malce preigravam pri zasedbah Jurki in Basisti (Bojan Jurevčič - Jurki slovi tudi po tem, da ima sestro moje žene za svojo ženo!), s Sužnji sendvičev tudi (tam je tudi Matej Kranjc), totalni fen zasedbe Ekaterina Velika postanem, pa malce se grafičnega oblikovanja naučim in tudi s tem delom, vsaj tu pa tam, kak evro ujamem, največje veselje in največjo radost življenjsko pa doživim, ko mi v vrtcu, pred celotnim zbranim avditorijem, moja mala hčerka Ana izpove, da, citiram: 'Jaz imam pa najrajši, ko mi moj oči špagete pripravi!', in meni se ulijejo solze. Nisem bil pripravljen na kaj takega, pričakoval sem, da bo kaj mamici izpovedala, pa je meni. V nebesih sem bil in na zemlji, istočasno.«
Jani, bodi zdrav in še enkrat zdrav. Vse dobro, dobri možakar kitaristični.
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili: Slaščičarna Maxi |
