Vam je po koncu snemanja kdaj slabo od vsega poskušanja sladic?
Res je, da so to sladice brez greha, ampak vseeno moraš biti zmeren (smeh). To tudi v oddaji večkrat ponavljamo. Je pa res, da je lahko včasih to tudi naporno in je dobro presekati s čim slanim.
Smo Slovenci dobro sprejeli bolj zdrave sladice?
Priznam, da je tako dober odziv na oddajo še mene presenetil, in velikokrat slišim komentarje, da je Pregreha brez greha končno tisto, kar so iskali – boljši način, kako brez slabe vesti uživati v sladicah, ki so tudi enostavne za pripravo. Polno je odlične hrane z vseh koncev sveta, nasvetov, kaj moramo jesti in kako, da bomo zdravi, ne znamo pa iz čisto osnovnih stvari, ki jih imamo na dosegu roke, nekaj sestaviti skupaj. Navdušena sem, kaj vse se da narediti, saj sem se s svetom sladic šele pred nekaj leti pobliže srečala tudi sama …
Vem, da obvladate peko makronov …
No, to, koliko obvladam, ocenjujejo drugi, ampak za zdaj so odzivi dobri. Moja zgodba z makroni se je začela, ko sem razmišljala, kako bi lahko obdarovala bližnje za praznike, in to z nečim, česar ne bi pričakovali od mene. 'Poguglala' sem, kateri recept ima malo sestavin, ni videti preveč zahteven – in naletela sem na makrone.
In kmalu ste ugotovili, da niso tako enostavni, kot ste si mislili?
Ja, res je, ampak vseeno so me obsedli. Pekla sem vsak vikend in iskala prave kombinacije, dokler mi ni uspelo. Potem se mi je odprl svet sladic in začela sem raziskovati in študirati, kaj in iz katerih sestavin bi še lahko naredila.
Kakšen je recept za uspešno peko makronov?
Veliko je odvisno od tega, koliko vlage je v zraku in sestavinah. Če je zunaj dež, je po mojih izkušnjah že kar kriza. Ena od vmesnih faz je, da se mora zgornja plast posušiti, kar se nikakor ne zgodi, če je v zraku vlaga. Včasih jih, preden jih dam v pečico, sušim tudi s sušilcem za lase. Temu bi lahko rekla mali triki velikih mojstrov (smeh).
Potem lahko rečemo, da so se vam z vabilom, da vodite oddajo o sladicah, uresničile sanje? Hkrati pa je to tudi vaša vrnitev na televizijo …
To je bilo najlepše novoletno darilo, saj so me poklicali 28. decembra z vprašanjem, ali bi želela sodelovati. Trenutno sem zaposlena v odnosih z javnostmi, TV Slovenija pa sem zapustila v času kadrovskih menjav, ustvarjale so se nove ekipe in nekako sem izpadla. Hkrati se mi je dogajal še neki filmski projekt, povabili so me v novo službo in rekla sem: »Prav, vesolje, ubogala bom in grem.«
Potem se znate poslušati?
Naučila sem se. Prišla sem do tega, da si moraš upati, sicer se ne bo nič zgodilo. Tako kot tisti znameniti citat s spleta, ki ga vsi delijo po družabnih omrežjih, ki pravi, da se življenje začne šele, ko zapustiš cono udobja. Tako tudi odkriješ, kaj te res veseli. V novi vlogi sem se ogromno naučila, priznam pa, da je bila Pregreha trenutek, kot bi naredilo klik in bi spet na novo zadihala.
Poleg makronov in Pregrehe brez greha pa so vaša strast še borilne veščine, v katerih ste mojstrica?
Ne, ne, nisem še mojstrica. Imam pa dober občutek in hitro dojemam. Precej pomaga, da sem bila plesalka.
Kaj pa vam dajo borilne veščine?
Treniram kempo arnis, krajše KAF, tehniko, ki jo je 20 let nazaj zasnoval Slovenec Borut Kincl. Kempo je oblika karateja iz Okinave, arnis pa je borilna veščina s palicami s Filipinov. Pravzaprav KAF vsebuje elemente različnih borilnih veščin. Treningi so naporni, a sem si že na začetku rekla, da bom to preživela in obvladala. To je tudi edini kraj in čas, ko sem dobesedno tukaj in zdaj. Takrat preprosto odrežem zunanji svet, kar je kljub fizičnem naporu odlična sprostitev.
V današnjem času je to, da lahko odklopiš, res prava umetnost. Kako vam uspe na primer ne pogledati na telefon?
Preprosto ne mislim na to. Tam ni časa za telefon, vsake toliko narediš požirek vode, to je to. Tako pridobiš zavedanje o sebi, prostoru okoli sebe in tudi tem, kako se odzivaš pod stresom. Skoraj bi rekla, da je to šport za današnji čas, ker te prisili, da se osredotočiš.
Kakšno razliko pa opažate pri sebi?
Treningi so mi postali nuja, ob ponedeljkih in sredah popoldne me ni, sem na treningu, kar vsi vedo. Prek tega športa sem spoznala tudi ogromno ljudi, ki so neverjetno srčni, skoraj smo družina. Če imam še tako grozen dan, med treningom na vse pozabim. Saj ko ga je konec, vse pride nazaj, ampak med treningom se res psihično popolnoma sprostim. Potem so tu še izzivi, ki jih predstavlja napredovanje po stopnjah in te nenehno motivirajo.
Vas je ta veščina naučila tudi bolj 'brati' druge ljudi?
Je. Predvsem se naučiš prepoznavati ljudi, njihovo energijo, kdo je v redu, kdo ni najbolj umirjen … Znaš oceniti situacijo, se odzvati, zaslutiš, kje bi znalo biti kaj čudnega. Navsezadnje se naučiš tudi brzdati sebe. Na tak subtilen način se izboljšuješ na vseh nivojih.
Je primerna tudi za samobrambo?
V prvi vrsti je realna samoobramba. Če ne veš, kako te nekdo lahko napade, se ne boš znal braniti.
Zdi se mi, da še vedno prevladuje stereotipno razmišljanje, da so tisti, ki se ukvarjajo z borilnimi veščinami, nevarni ljudje...
Bolj spoznavam ljudi v teh športih, bolj ugotavljam, da so večinoma umirjeni in zelo inteligentni. Moji kolegi so. V klubu trenirajo v veliki večini visoko izobraženi ljudje, mlajši, ki so še v šoli, pa so odličnjaki. Res se naučiš samodiscipline in borilne veščine ti pomagajo, da se izboljšuješ tudi na drugih področjih v življenju. Je telovadba z dodano vrednostjo in fizični stik je nujen, šele ko res ne gre drugače. Če res ni druge, koga že lahko vržem čez ramo, vseeno pa raje ne (smeh).
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
