Glasbenik Robert Pešut, bolj znan kot Magnifico, je vedno presenečal tako na odru kot za njim. Ni čudno, da je ravno on podiral številne stereotipe. Čefurji in pedri so od njegovih pesmi naprej zaživeli brez predsodkov. Tako neposreden, a hkrati zabaven je bil tudi na silvestrski dan, ko me je povabil v svoj drugi dom v Tivoliju. Kljub zgodnji uri mi je ponudil alkoholno pijačo in se pošalil: »Je lepši dan takoj.« Za svoj ustvarjalni kotiček pove: »Sem hodim v službo. Tukaj počnem to, kar počnem.« Ko nazdraviva na novo leto, me zanima, kako je zadovoljen z minulim: »Imam eno pesem na to temo: Ne vem, ali naj prej pozabim, pa pol mine, ali naj prej mine, pa pol pozabim. Ah, sam da pozabim. Ah, sam da mine.« Vsekakor bi to lahko bila njegova nova uspešnica, vendar mi Maginifico pojasni: »To je moj skriti hobi. Rad pišem take kratke pesmice. Imam jih zelo veliko, od domovinskega, ljubezenskega do osebnoizpovednega opusa. Ta je spadala v zadnjega.« Povprašam še po kateri iz domovinskega opusa, Magnifico zrecitira: »Vse je šlo v kur..., vse je eno samo sranje, uresničile so se tisočletne sanje.«
Ne mara potovanj in množic
Nato ga vprašam, kako se počuti v Sloveniji. »Veš kaj, rojen sem v Ljubljani, in najverjetneje bi mi bilo nekako všeč, kjer koli bi bil rojen, četudi ne bi bilo vse okej. Kot tukaj ni vse okej, pa sem še vedno tu. Navadim se na okolico, ljudi in potem to zelo težko menjam. V glavnem se ne navdušujem nad odkrivanjem novih destinacij, spoznavanjem novih ljudi, tega ne prenašam najbolje. Nimam nobene želje po potovanju. Samo kadar moram iti, torej ko grem nastopat, potujem. Drugače pa ne potujem.« Sicer ima precej nastopov v tujini, ob tem se pošali: »Veš, ni problem biti v tujini, če si iz Slovenije. Sto kilometrov, in si že v tujini. To ni velika država, pa je težko priti ven.« Pravi, da potrebuje tuje občinstvo, saj se ne more preživeti samo v Sloveniji. »Nastopam od Portugalske do Moskve.« Pri tem je velikokrat nujno letalo, vendar priznava: »Letališč ne maram. Ker so velika letališča grozna. S svojo veličino, pregledi, piskanjem radarjev, s tisto gnečo... tega ne prenašam. Naše brniško letališče mi je najbolj všeč: majhno, hitro ga obvladaš, nikoli ni vrst. Ostalo pa je vse, kot bi šel v nedeljo na sončen dan smučat na Krvavec.«
Na splošno ne mara množic. »Nekaj se zgodi v meni, neka kemična reakcija v organizmu. Postanem živčen, najraje bi takoj zbežal.« Zato praviloma silvestruje doma. »Danes zjutraj sem začinil svinjino,« 48-letnik pove o eni izmed specialitet, ki se bo znašla na silvestrski večerji. »En kup hrane, če kdo pride. Da je polno. Da je obložena miza, to mi je všeč. Pa da si ves čas nekaj lačen, kavč, smrekica... Ne vem, ali obstaja kaj bolj kičastega na svetu. In v tem bom danes poskušal uživati.« Družbo mu bo delala žena Barbara, s katero sta skupaj že 30 let. »Da poslušaš ženo čim bolj,« mi zaupa preverjen recept za uspešno zvezo. »Fizična dela, da jo braniš, si džentelmen... to so naša dela. Ostalo pa najbolje, da narediš, še preden pove.«
Imaš eno, imel si vse
Vprašam, ali je imel kdaj poželenje po drugi. »Poželenje? Seveda, jasno, ampak to je samo poželenje. To pomeni, da si vitalen. Drugače pa nisem imel želje, da bi menjal partnerico.« Ob tem pove še: »Oče mi je rekel: sine, imaš eno, imel si vse. Imel si vse, nisi imel niti ene. Se mi zdi, da je res tako.« Ženina bolezen je še bolj okrepila njuno partnerstvo. »Nisva normalna, se mi zdi,« pove v smehu. Barbara je tudi njegov prvi kritik. »Prvo ogledalo, ki ga lahko dobim za stvari, ki jih počnem.«
Trenutno končuje glasbo za drugi del srbske filmske uspešnice Montevideo, Bog te video, izdal je tudi filmski album z istim naslovom, še ta mesec pa bo v Srbiji koncertiral z njihovim filharmoničnim vojaškim orkestrom. »Srbi so zaljubljeni v Slovence. Srbi so edini narod na svetu, ampak res edini narod, ki obožuje Slovence. Ne vem, če kdo drug obožuje Slovence,« pove o odnosu Srbov do Slovencev, medtem ko za Slovence v Beogradu meni, da so zelo sproščeni. »Po neki metafizični logiki je Slovencem tam vse dovoljeno. Nihče jih ne maltretira. Oni so tam tako, kot če bi spustil krave v deteljico. Uživajo do onemoglosti.«
Ko mi razkaže studio, padeva v zanimivo debato o delu. »Marx je napisal, da je delo sramota, predvsem da ne osvobaja, ampak zasužnjuje. Če nimaš časa v dnevu, da bi imel uro zase, za ždenje, ležernost... to so postulati najvišjih civilizacij. Ne delo. Delo je za sužnjelastništvo, fevdalizem, kapitalizem.« Ob tem da vedeti, da mu današnji kapitalizem ni všeč. »Zmeraj se naslanja na ekonomijo. In ko ekonomija poči in ni dobičkov, sledi vojna,« reče brez zadržkov.
Nič več košarke
Sicer pa Magnifico trenutno ne more preveč delati, saj ima športno poškodbo. »Ahilovo tetivo mi je uspelo strgati,« pojasni, da se je to zgodilo med igranjem košarke, ki je ne bo več igral. »Nič več. Ne maram je. Gabi se mi.« Medtem razkrije, da so mu v največje veselje ležerni dnevi. »Najlepši trenutki so, kadar se s prijateljem ob desetih odpraviš na kavo in tam ostaneš do osmih zvečer, tako neplanirano.« Kaj ima Magnifico še rad? »Hrano, ženske in pijačo. Pa čike.« Medtem nazdraviva na novo leto, pogovor pa nanese na ženske. »Od vrtca naprej so me punce vznemirjale podobno kot zdaj. Ne glede na to, da sem imel samo pet let.« Nato me preseneti: »Mislim, da sem v resnici bigamist in bi lahko živel z več ženskami. Ampak to nekako v naši družbi ni sprejemljivo. Homoseksualni pari so sprejemljivi, monogamni pari so sprejemljivi, za nas bigamiste pa... to je očitno še vedno največji greh.« Vprašam, kako si to predstavlja. »Marsikdo ima ljubice. Meni se ne da s tem ukvarjati, da bi imel ljubice. To bi lahko bilo legalno, edino to bi me zanimalo.« Pove še: »To mi ustvarja neko toplino, dober občutek. Je velika odgovornost, zato ni za vsakega,« se nasmeji. Pri ženskah zanj ne igra odločilnega pomena estetika, ampak predvsem duša. »Nekaj, kar je kompatibilno z mano. Za drugo so prostitutke.« Nato se zamisli in reče: »Saj ne živim s petimi ženskami. To so samo želje.« Vprašam po drugih željah: »Ah... Da bi življenje, ki nam je ponujeno, minilo s čim manjšimi pizdarijami. Da ga lahko preživiš čim bolj elegantno, ležerno, brez velikih odločitev, brez velikih žrtev, brez velikih ran. To je moja želja.« Na njegovi steni zagledam sliko Jurija Zrneca, oblečenega v žensko. »To mi je zadnjič prinesel,« pojasni. »Zadnje čase sva se veliko družila, ker imava oba poškodovane noge in sva počasna. Evo, to je izkazovanje ljubezni med nama,« se nasmeji. Ob koncu le še vprašam, ali bi lahko bil on ena izmed njegovih petih žensk: »On? Če bi bil ženska, najverjetneje ja. Ampak ni,« reče v smehu.
