Luka Korenčič, igralec in komedijant, je marsikateri napeti trenutek v MasterChefu popestril s svojimi domislicami, šaljivostjo in z improvizacijo. A čeprav je pri svojem delu več kot odličen, v šovu s hrano ni preveč improviziral. Je pa vsako kritiko ali zaplet sprejel z dobro voljo, ki jo je rad kazal gledalcem. In takšen v resnici tudi je.
Ste v MasterChefu izpolnili svoja pričakovanja? Ste kaj razočarani?
Mislim, da bi lahko prišel še dlje, med zadnjo osmerico. Želel sem si biti med 50 odstotki najboljših.
Torej je bil to vaš cilj?
Moj cilj je bil pokazati, kaj znam, dati čim več od sebe, se dobro imeti in priti čim dlje. Ne sekiram se preveč, je pa vedno lepo, če se dobro uvrstiš.
Ob vstopu v tekmovanje ste pričakovali, da vas bo to potisnilo do meja in vas sililo preko njih. Se je to potem tudi zgodilo?
Definitivno se je to zgodilo. Ena taka meja so bile rakovice ... Vem, da je treba živali kdaj tudi ubiti, ampak mogoče bi se raje dlje časa pripravljal na kaj takega oziroma bi pazil, da bi bilo vse skupaj bolj usmiljeno. Če bi bil jastog, bi ga prej prerezal z nožem, z rakovicami pa res nisem še nikoli prej delal. V vodi, kjer so se kuhale, so se mi kar smilile. Drugače pa se je bilo treba velikokrat potruditi, na primer pri skakanju v vrečah. Mislil sem, da sem bolj v formi.
Kdaj ste vedeli, da vam zadnji izziv ne bo uspel?
Vedel sem takoj, ko sem prve princeske potegnil na plan. Niso se lepo dvignile, tako da sem bil prepričan, da mi bo uspelo le, če drugima dvema ne bo, torej če njima uspe še slabše kot meni. Rekel sem si, da bom delal naprej, saj nikoli ne veš.
Kaj so vam ob zadnjem testu oziroma ob slovesu rekli sodniki?
Na koncu so bili kar strogi, sploh Karim. Čeprav se jaz z njim ne bi strinjal, ko je dejal, da krema ni bila dovolj trda. Moja krema je bila zelo trda, to je pač stvar okusa. Princeske so se premalo dvignile in morda so bile preveč zapečene, je bil pa moj croquembouche največji in z najboljšo zgodbo.
Kako ste se ubadali s časovnim pritiskom?
Moral si si kar vse po vrsti zadati. Tokrat sem prvič delal takšno testo, tukaj pa me je ta moja muza, ki bdi nad mano, kar malce razočarala. Po navadi, kadar prvič delam kakšen, recept, mi dobro uspe, tokrat pa se niso dvignile. Mi je pa pomagala Anka in mi dala nekaj svojega testa, ki pa ga potem nisem uporabil. Ni se mi zdelo pošteno, da bi ga. Držal sem se svojega in si rekel, naj vsak pokaže, kaj zna. Sicer pa pod časovnim pritiskom postanem kar malo raztresen. Še najbolj mi je šel na živce časovni pritisk v trgovini. Če imaš pol ure za kuhanje, še ni tako hudo, kot pa že imaš dve minuti za nabor sestavin. Potem ko jih prineseš, si vedno rečeš, zakaj nisi vzel na primer še kakšne limete ali česa drugega, česar sicer ne uporabljam. Vseeno sem se držal bolj domačih receptov, ki bi jih vsi znali pripraviti.
Kateri izziv je bil za vas najtežji?
Prav zadnji je bil eden težjih, drugače me je pa še najbolj skrbelo pri juhah in pitah. Skrbelo me je, ali bom naredil dovolj, saj sem se raje držal osnovnejših okusov, ki sem jih rad podkrepil s kakšno dobro zgodbo.
Za kakšnega vodjo se je izkazala Anka?
Anka je super gospa, dobro sva se spoznala, ni pa najbolj avtoritativen vodja, ker ... Anka je tiha duša, saj rada pomaga in tudi kaj pove, ampak jo hitro povozijo. Sploh kadar ima ob sebi Darka in Lovra, ki sta se že v začetku pokazala kot kakšna generala. Ljudje, kot je Anka, ob njiju ostanejo tišji in se hitro strinjajo z ekipo. Morda je bila bolj konformistični vodja, podredila se je pritisku skupini – tako kot jaz takrat na Jesenicah. Nobeden se ni želel javiti, pa sem se jaz. In tudi če bi šlo vse narobe, se ne bi preveč obremenjeval.
Videti je bilo, kot da se nekateri iz Anke norčujejo. Kaj pravite na to?
V zakulisju smo se veliko šalili med sabo. Za norčevanje pa ne vem ... Morda lahko oponašanje res izpade tako, človeka lahko to tudi prizadene.
Ampak Tomaž se je precej glasno zasmejal, ko je spoznal, da bo vodja skupine Anka.
Morda mu je odletel kamen od srca, se pa ob tem gotovo ni treba smejati. Anka je lahko povsem v redu vodja. Vodja je lahko takšen, ki vsem ukazuje, ali pa pač takšen kot Anka. Odvisno, iz katerega kota pogledaš. Mene ni skrbelo, da bo Anka vodja, saj sem vedel, da bo skupina držala skupaj in da ne bo odpora ter slabe volje. Kamala je veliko bolj takšna, da bi moralo biti vse po njenem, torej nekakšen absolutistični vodja v primerjavi z Anko.
S kom ste se najbolje razumeli?
Definitivno z Igorjem, s katerim sva kompanjona. Škoda, da je tako hitro šel. Če bi vedel, da bo imel toliko težav, mu takrat ne bi dal tako velikega voka. Drugače pa sem se z vsemi dobro razumel. Z Darkom sva se veliko šalila, z Matejem sva imela marsikakšno debato, pa tudi z Lovrom in Tomažem. Tudi z Oriano sva se imela lepo, ko sva se skupaj vozila na snemanja. Že na začetku sem rekel, da se moramo imeti dobro in se zabavati, saj smo vsi v istem kotlu. Največja faca je pa res Darko, ki je glasen in zna povedati kakšno šalo, bil bi za na oder.
Je Darko tudi vaš favorit za zmago?
Če bi moral izbrati dva, bi Darka in Mateja, če pa tri, pa bi dal zraven še Lovra. Če na začetku sem videl, kdo ima znanje. Darko ima tako veliko jedi v glavi, Matej bo kmalu pravi šef, Lovro pa tudi izhaja iz gostinske družine. Ko vidiš, kako se premikajo v kuhinji in kaj vse počnejo, ti je vse jasno.
Kaj najraje kuhate doma, zase?
V šovu sem imel nekajkrat kar težavo s količinami, saj doma vedno kuham tako, da smo vsi zadovoljni in da imamo hrane še za dva dni. Težko sem ne navadil na majhne porcije. Najraje kuham tisto, za kar vem, da se bo pojedlo: testenine karbonara, kakšen paprikaš, torej bolj klasiko. Doma si težko privoščim eksperimentiranje. Da bi samo zase kuhal, skoraj nimam časa, ampak moram narediti nekaj, kar bo lahko jedlo pet ljudi in bo vsem všeč. Ne morem pripraviti sušija, ker pri nas gotovo ne bi šel v promet. Če na koncu sploh ni dobro, pa sploh ... Držim se klasičnih okusov in jih skušam pripraviti na drugačen način, torej dodam kakšno drugačno začimbo ali kaj podobnega. Vedno kuham tako, da bodo vsi zadovoljni.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Imate kuharske ambicije?
S kolegi smo razmišljali, da bi se prijavili na kakšen projekt, kot so food trucki. Imam pa tudi že predstave. Z Ano Monro gremo poleti v San Sebastian na festival. Zelo rad bi nastopal v Španiji. Konec junija in v začetku julija imamo tudi v Ljubljani festival Ana Desetnica, ki bo letos v 15 mestih po državi, s tem da se festival v vsakem mestu imenuje drugače. Čez poletje imam v načrtu še sodelovanje na kakšnem festivalu ali pa kuhanje v centru Ljubljane. Včasih smo temu rekli Zaprta kuhna, drugače pa me čakajo teater in festivali, kjer vedno kuham za naše igralce. Nekaj mora biti vedno, v mojem poklicu pač ni rednih plač.
