Kot igralka mora paziti na glas, zato si naroči ingverjev čaj. »Na tak poseben, nepazljiv način pazim. Včasih, ko me zanese in veliko govorim, pozabim na vse prepone. Kar ni za pohvaliti, ampak se zgodi.« Pred mesecem je dobila virozo in ostala skoraj brez glasu. »Nekaj predstav sem morala odpovedati.« Lani je diplomirana pedagoginja postala magistrica govora na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. »Najhuje je, da na pravila govora pri sebi pozabiš. Drugemu znaš vse razložiti, ko si pa ti v akciji, je drugače. To bi moral biti avtomatizem. Ne vem, zakaj pri meni ni.« Opiše mi, kako je pred letom dni sredi predstave dobila hripav glas. »Prijatelj je pod odrom čakal s čašo vode, da sem nekako speljala predstavo,« je priznala. V magistrski nalogi je analizirala predvsem sebe. »Poslušala sem se, kako govorim, naglašam, kaj se zgodi …«
Sicer pa letos mineva deset let od začetkov stand upa v Sloveniji, med začetnike spada prav Lucija. »Na neki način sem stand up delala že prej s Fato. Vendar nočem, da se temu reče stand up, ker ločim, kaj sem jaz kot stand up komičar in kaj sem jaz kot Fata. Drugič pa, ko sem delala Fato, sem vice iskala na internetu. Tisti material ni bil moj avtorski. Bila sem značilni slovenski humorist, ki šale govori naprej. Pri stand upu pa je tako, da ti poveš svoje mnenje, anekdote ali opažanja.« Nekoliko pomisli in doda: »Je pa res, da je bil s Fato podoben stil: mikrofon, govoriš in zabavaš občinstvo. Tam sem dobila odrsko kondicijo.«
Edina ventrilokvistka daleč naokrog
Ko dobiva napitek, mi 44-letnica razkrije svoje načrte. »Zdaj začenjam delati ventrilokvizem.« Ko jo nekoliko začudeno pogledam ob neznani besedi, mi pojasni: »Temu se po slovensko reče trebuhogovorstvo, torej govoriti iz trebuha, ker so v antiki verjeli, da se govori iz trebuha.« Nato pristavi: »V resnici sem magistrirala s to tematiko, moja naloga je delno priročnik, kako se tega naučiš, ker sem na podlagi sebe napisala, kako sem se tega učila, do katere faze sem prišla. Seveda še nikakor nisem prišla do konca.« Ponazori mi, da gre za govorjenje brez premikanja ustnic, pri čemer je prvo pravilo, da imaš odprta usta. V svojem slogu pove smešen štos z lutko, in medtem ko se jaz smejim, je ona skrajno resna. O tem, kako ji uspe zadržati smeh, pa pravi: »Moram se znajti. Iluzija, čar gledališča je prav v tem.« Za zdaj je Lucija edina ventrilokvistka z lutko v Sloveniji in daleč naokrog, najbližji ventrilokvisti so v Nemčiji. »Izziv mi je. Zdaj se s tem ukvarjam eno leto.« Tudi magistrsko predstavo na temo ventrilokvizma je pripravila. »Prosim, če me kaj najamete,« reče v ventrilokvističnem slogu. »Imenuje se S trebuhom za kruhom in govori o šolanju, ki sem ga dala skozi, vključno s tem, kako sem se lotila te teme in naredila lutko. Na koncu se lutka pojavi in izvedem 10-minutni prizor.« Ko bo to izpilila, bo naredila uradno premiero, tudi za medije.
Navdušujejo jo ptiči
Za omenjeno predstavo je sama naredila svojo lutko. »Vsaka lutka predstavlja tvoj alter ego.« In ker me že zanima, kako je videti alter Lucija, nadaljuje: »Moja lutka je ptič, petelin.« Ob mojem začudenju doda: »Ko sem z lutko na odru, mi je najmanjši problem spremljati pri lutki gibe ptiča, perutnine, kako se giblje. Tudi ko govorim, mi roka lahko sama živi. Zato ker je ventrilokvizem težek, sem si vzela lahko lutko, ki mi je blizu.« Doda še: »Ne vem, zakaj, ampak mene navdušujejo določene vrste ptičev, kot so galebi. Če vidim kakšnega galeba, ga moram fotografirati.« Pošali se: »Najboljše pa je to, da razsaja ptičja gripa.« Opozorim jo, da bo po tej objavi zagotovo virus oz. naval na njeno predstavo. »Upam le, da ne bo nihče umrl. Umre lahko le od smeha,« odvrne. Nato mi na telefonu pokaže svojo lutko z imenom Coco Ch.Adel. »To je mlad petelinček, ves čas siten, izziva me, žali, na koncu mu seveda uspe. Ko že mislim, da sva prijatelja, me spet žali. Tak je.« In kaj je najhuje, kar ji pove? »To, da reče, da ne znam govoriti ventrilokvistično. Ko ravnokar vzpostaviš neko iluzijo, magijo, te nekdo zafrkava.« Medtem ko pije čaj, prizna, da je bil pravi izziv narediti to lutko. »Mučila sem se. Hotela sem preizkusiti celoten proces, kako se naredi lutka. Tudi narejena je meni na roko.« Čeprav priznava: »S kolegom Boštjanom Štormanom imava Gledališče iz desnega žepka, vse lutke je naredil on. Jaz te lutke tudi uporabljam. Naredil jih je na svojo roko ali na splošno, da se obema prilegajo, ker si jih v predstavah menjava. Tukaj pa sem jaz lutko zase naredila, za svojo roko. En del je prav ozek. Bog ne daj, da se zredim,« se prešerno nasmeji.
Pri Fati več nima ustvarjalnih idej
Njeno kariero pa je vsekakor najbolj zaznamovala vloga Fate. Od začetka snemanja mineva 18 let in še vedno se zgodi, da občasno odigra kakšno njeno predstavo, sicer ne ravno z navdušenjem. »Moj problem s Fato je, da jaz nimam več ustvarjalnih idej, kaj bi z njo, in zaradi tega se mi ne da več. Pri tej lutki pa imam in me zanima. Pri Fati so stare fore.« Že na začetku pogovora je razkrila, da je njene šale našla na internetu. »Tako kot to počne večina humoristov. Redko kdo je pisal svoje materiale.« In ker je v vsakem vicu nekaj resnice, jo povprašam, kateri je tisti, ki oriše Slovence. Lucija takoj najde pravega: »Slovenec je Fati rekel, da je Bosna najbolj nesrečna država na svetu. Fata ga vpraša, zakaj je tako, in ji on odvrne, da ima toliko muslimanov, pa nobene nafte. Nato ona vpraša, katera je potem najsrečnejša in ali je to mogoče Slovenija, on pa ji odgovori, da je to Italija, ker ima morje, nima pa Hrvaške. To še vedno velja,« se nasmehne. »To je res star vic, zelo dolgo sem ga govorila in še vedno lahko rečeš, da je isto.« Ko sem se z Lucijo pogovarjala pred nekaj leti, mi je razkrila, da si želi otroke, zato jo vprašam, kako je s tem. »Res sem si želela imeti otroke, zdaj pa sem že malo prestara. Ne bom rekla, da nisem poskušala, ampak ni šlo. In potem sem to sprejela. Nekateri so pripravljeni narediti za nekaj čisto vse, jaz pa nisem vedno, saj kolebam, kaj je bolje. Žal do tega ni prišlo. Imam pa nečake.« V smehu še doda: »Visoke frekvence otrok znajo biti naporne. V osnovi pa se zelo veliko družim z njimi.« Čeprav je zaljubljena, o poroki ne razmišlja. »Partnerstvo pa je v redu, vzponi in padci, tako kot vedno,« skomigne z rameni. »Kakšen dan ne veš, ali bi zadavil sebe ali koga drugega, kakšen dan pa je fajn. To je partnerstvo. Ne gre drugače. Malo se moraš pomučiti.« O trenutnem stanju pravi: »Zdaj je odlično, bili smo prosti in ni bilo nobenega stresa. Jaz sem včasih malo naporna za živeti.« Na odru je kot igralka vedno zabavna, doma pa je drugačna slika. »Obožujem tišino, mir, ne da se mi ves čas pogovarjati.« Nato pa z žalostnim glasom razkrije: »Konec leta sem imela žalostno zadevo, muca mi je umrla. Luštna je bila, zelo prijazna, fasala je cirozo jeter.« Smrt jo je zelo pretresla. »Hvala bogu, da imam zdaj psa.« In pristavi: »Se zgodi. To je življenje.« Vsekakor pa je ona polna življenjske energije. »Jaz sem se šele zdaj začela ukvarjati s stvarjo, za katero bom potrebovala 20 let, da jo bom res znala,« se za konec poslovi v ventrilokvističnem slogu.
Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.
