Lublana je bulana

Naključe? Ali pač ne? Nisem povsem prepričan, kam bi to umestil. Oni dan sem namreč nekaj brskal po škatlah s starinami in med kupčkom zasledil košček papirja. Bel papir je bila pravzaprav vstopnica za koncert Pankrtov na Kodeljevem, nekega davnega leta, zaporedna številka vstopnice pa je bila 0004. Prevel me je zanimiv občutek. Kaj pa vem, ali je bil nostalgičen. Morda malo, vendar vseeno še ne toliko, da bi zaradi te nostalgije orgazmično hlinil besede, češ, kako lepo je bilo takrat …
Pred leti sem bil navzoč v cerkvi sv. Jožefa na Čevici v Logatcu, kjer so odmevali ubrani glasovi Logaškega okteta. Bil sem v družbi trikratne nominiranke za najvišjo nagrado ameriške glasbene industrije grammy v kategoriji polka – LynnMarie Rink, ki se je nekoč pisala Hrovat.
Njen stari oče Mihael Hrovat se je namreč iz Zagradca preselil v Ameriko leta 1905 in se tam poročil z Johano Vidic. Tako je Lynn odraščala med ljudmi, ki so gojili slovensko kulturo. Na koncu ulice, kjer je živela, je bil in je še Slovenski dom, v katerem se Slovenci še zdaj zbirajo ob različnih slovesnostih, praznovanju rojstnih dni, porokah.
»Spominjam se, da smo tam, ko sem bila še otrok, jedli potico, krofe, jabolčni zavitek, klobase, vse dogodke pa je seveda spremljala glasba, zlasti polke. Mamin ded je igral na diatonično harmoniko, moj oče pa klavirsko. Jaz, kot najmlajša med šestimi otroki, sem bila očetovo zadnje upanje, saj drugi inštrumenta niso vzljubili tako močno, da bi se naučili igrati nanj. Pri devetih sem prvič vzela v roke diatonično harmoniko,« mi je pripovedovala LynnMarie, ki si je potem priigrala trikratno nominacijo za najprestižnejšo glasbeno nagrado – grammyja v kategoriji polka.
Spomnim se, da mi je bilo malce nejasno, kako je mogoče, da v neki veliki, čudni Ameriki tako spoštujejo tudi polko in navsezadnje harmoniko, pri nas se je pa sramujemo. In navsezadnje, kako spoštujejo glasbo (kakršna koli ta že je) in – glasbenike!
Zdaj pa spet k vstopnici in Pankrtom. Ti so v času svojega obstoja vplivali na razvoj punka v Sloveniji, hkrati pa s svojim angažmajem sooblikovali temelje za kasnejšo slovensko pomlad.
Lublana je bulana so fantje, Peter Lovšin, Gregor Tomc, Boris Kramberger, Dušan Žiberna, Bogo Pretnar, Mitja Prijatelj, Marc Kavaš in Matjaž Gantar, prepevali in se vpisali v zgodovino. Veljajo tudi za prvo punk skupino za železno zaveso in bili so ena najvplivnejših punk rock skupin v nekdanji Jugoslaviji.
O njih in njihovi prvi plošči Dolg­cajt je režiser Igor Zupe leta 2006 posnel nagrajeni dokumentarni film z istoimenskim naslovom. Legendarni didžej John Peel jih je na radiu BBC predstavil britanskemu občinstvu. O Pankrtih in njihovih vplivih na novi val ter nastanek punka v Jugoslaviji je bilo napisanih več knjig in raziskovalnih del. Njihov prvi singel je izšel v dva tisoč primerkih in ga je v Los Angelesu kupil tudi Jello Biafra, pevec skupine Dead Kennedys. Novovalovska skupina Azra se je v skladbi Balkan poklonila Pankrtom z besedami Brijem bradu, brkove, da ličim na Pankrte (Brijem si brado in brke, da sem podoben Pankrtom). Večkrat so nastopili v Hali Tivoli in jo vsakič razprodali, nedavno, ob 40. obletnici nastanka – povrhu – tudi areno v Stožicah.
In končno se jim je zahvalila tudi – bulana Lublana! Postali so namreč ponosni prejemniki plakete mesta Ljubljana za 2017. leto, (v družbi paraolimpijske državne prvakinje v metanju krogle, dolgotrajne vodje Trubarjevega antikvariata, društva Blaž Potočnikova čitalnica …). Osrednji nagradi, nagradi častne meščanke in meščana, sta šli v druge roke. Vendar je to neka druga zgodba.
Dolgo je Ljubljana potrebovala, da se je oddolžila fantom, ki so pred štirimi desetletji ponesli ime Ljubljane (in še česa, da ne bo pomote) na ono stran železne zavese.
Navsezadnje, kam pa sta se sploh izgubila spoštovanje in pozornost do naših glasbenikov, skupin, ki so bile pred časom še kako primerljive z marsikatero tujo? Založbe in menedžerji, ki svoje, največkrat tuje varovance z južne strani schengenske meje prodajajo kot suho zlato, naivneži pa nasedajo, bi najbrž znali odgovoriti na to vprašanje. Vendar raje molčijo, saj bi posel padel v vodo.
Zdaj se je nekdo končno le spomnil Pankrtov. Še dobro, da se jih je sploh kdo. Pa tudi če je to mesto, o katerem so taisti nagrajenci nekoč prepevali – Lublana je bulana.