Ljubezen ublažila tragično preteklost

Laščanka z najlepšimi očmi na glasbenem nebu se je soočila z marsikatero prelomnico, četudi šteje komaj sedemindvajset pomladi. Talent in ljubeča družina nista dovolj, da bi se mlad deklič rešil okov dvoma. Za srečo je potrebno zavedanje, kdo v resnici si, kar zahteva predvsem pogum, da se spopademo s svojimi strahovi. Pevka ManuElla se jim je zoperstavila in zmagala. Ne samo na Emi, ampak tudi, ko je premagala notranja nesoglasja, izjokala žalost po očetovi smrti in napolnila srce s čisto ljubeznijo. 

Huda prometna nesreča je ManuEllo skoraj stala življenja, a je imelo vesolje z njo drugačne načrte. Soavtor evrovizijske pesmi in ljubezen njenega življenja, Marjan Hvala, je kmalu po neljubem dogodku iskal pevko za svojo skupino, za nasvet pa se je obrnil k basistu skupine Tabu. Ta mu je predlagal svetlolaso Laščanko, ki bi morala sprva peti v njihovi zasedbi, a ji je težka nezgoda preprečila, da bi se udeležila zaključnega izbora. Usoda pač, ugotavlja danes ManuElla in nam pove, kako sta se z Marjanom prvič slišala po telefonu. »Poklical me je kmalu po nastopu na Misiji Evrovizija. Rekla sem si, pa ne že spet ponudba za petje v komercialnem bendu, a me je razorožil s svojim prijetnim, umirjenim glasom in kmalu za tem sva se dobila na kavici. Maske so padle že po nekaj uvodnih minutah, najina svetova sta se povezala z lepo energijo in povsem neobvezen sestanek se je razvil v trdno sodelovanje,« pripoveduje pevka, ki jo je Hvala pritegnil tako z videzom kot glasbenim okusom. »Iz spoštovanja drug do drugega sva se sprva držala nazaj, globlje vezi pa so se začele tkati januarja 2013. Med najinimi večurnimi telefonskimi pogovori, s katerimi je Marjan ostajal buden med vožnjami z nastopov v tujini, sva se do potankosti spoznala in profesionalni odnos je s prvim poljubom prerasel v iskreno ljubezen, ki traja že tri leta in pol,« se simpatično nasmehne pevka in se pohvali, da si kljub skupnemu delu ter življenju ne gresta na živce. »Da mi čas in prostor prav takrat, ko ga potrebujem. Veliko se pogovarjava, muzicirava in prav tako je nastala evrovizijska pesem. Modra in rdeča sta odtenka najinih razpoloženj, s katerimi se hladiva in spodbujava. Marjan je v glasbi že od mladih nog in ima izreden posluh za človeka. Ne rine vame, kadar vidi, da imam temne trenutke. Moj perfekcionizem me pogosto izčrpava in takrat me on pomiri ter postavi na realna tla,« izvemo o njunem odnosu.

Duhovni svet ji je pomagal

Vendar je bila pot do sreče vse prej kot rožnata. Dvomi o smislu življenja so bili njena stalnica, še posebej kritično je bilo leto 2012, ko je izgubila voljo celo do največje ljubezni, glasbe. Občutek iz otroštva, da je drugačna od vrstnikov, je opravičevala z domišljijskim svetom. Nato pa je spoznala, da obstaja nekaj večjega kot le materialno zadoščenje našega obstoja. »Teta me je napotila h karmični diagnostičarki, ki je le potrdila moje zaznave, me oborožila z vero v talent, v mojo edinstvenost, in začela sem intenzivno delati na sebi. Očistila me je starih karmičnih vzorcev in spoznala sem nov smisel življenja. Rada imam lepe stvari, dobrine, materialnost, a to še ne pomeni, da sem materialistka. Vesela sem, ko posije sonce, in zahvalim se mu, ker mi polepša dan. Hkrati pa se zavedam, da je treba garati, če se želiš nagraditi, in tako sem si po zmagi na Emi brez slabe vesti privoščila nakupovanje,« nam zaupa, kako združuje duhovno z materialnim. Šele z zavedanjem višjega bistva je lahko odprla srce, se pripravila za pravo ljubezen in kmalu za tem je v njeno življenje vstopil Marjan.

Ne sramuje se bolečine

Z njegovo pomočjo in podporo duhovnih mojstric je laže prebrodila eno najtežjih izgub. Očetova borba z rakom jo je hudo prizadela in avgusta 2015 je usoda iz njenega vsakdana iztrgala strastnega podpornika. »Tako slikovito se spominjam, kako sva po telefonu komentirala lansko Evrovizijo. Zaradi morfija je večkrat med pogovorom zaspal, poleti pa je za vedno zatisnil oči. Čeprav mi je bilo težko spremljati njegov odhod, sem zbrala moči in skrbela zanj. Cele dneve sem preživela ob njegovi postelji na onkologiji. Želela sem izkoristiti čas, ki nama je bil še na voljo, da si nekega dne ne bi česa očitala. Oba z mojo zlato mami sta me v glasbi ves čas podpirala, on pa mi je za nameček zapustil avto, ki sem ga prodala, da bi se rešila eksistencialne krize in z izkupičkom financirala svoj nastop na Emi,« pove z bridkim glasom, ob katerem se nam zasolzijo oči. »Ati je imel komaj 57 let, zato sem si rekla, da je življenje prekratko in moram narediti nekaj iz sebe. Z Marjanom sva delala večinoma za druge in skrajni čas je, da začneva končno ustvarjati še zase. Delčki sestavljanke so se čez noč združili v zmagovalno celoto in bila sem pripravljena na Emo. Kilometrino sem si nabrala z nastopi v tujini, po razkošnih hotelih, kjer med gledalci sedijo svetovne eminence. Rekla sem si, če sem sposobna zabavati njih in jim popestriti večer, zakaj ne bi zažarela še na večjih odrih,« samozavestno poudari in nas pouči še o eni modrosti. »Naučila sem se, da med nastopom ne smem dati preveč bolečine v izvedbo, saj s tem prizadenem občinstvo in dosežem samo tiste, ki to bolečino občutijo. Ta negativna doživetja je treba predstaviti kot neko izkušnjo, ki si jo premagal, le tako se dotakneš vseh. Nič več me ne boli, kadar pojem, a še vedno pokažem, kaj je bolečina in kaj veselje.«