Ljubezen na prvi pogled in prvo noto

Glasbenica. Od nog do glave, a vseeno tudi redno zaposlena v družinskem podjetju. »Ziher je le ziher,« pravi Regina in doda, da je vesela, ker je tako, saj ji delo (je priznana in cenjena režiserka zvoka) omogoča srečanje z zanimivimi ljudmi najrazličnejših profilov, pa tudi nekatere neponovljive izkušnje ji nameni. »Pojem, odkar pomnim,« pove in doda, da je v rosnih letih zelo rada nastopala pred občinstvom, ki so ga sestavljali očetovi poslovni partnerji, ki so ji ploskali za njene pevsko-plesne dosežke. »In če mi je bil, štiriletnici takratni, kdo še prav posebno všeč, sem se hotela kar poročiti z njim,« pojasni. Spomni se usodne glasbene prelomnice v svojem življenju, ko se je v zgodnješolskih časih zaljubila v sošolca, ki je igral kitaro. »Potem ni bilo druge, kot da se še sama naučim brenkati,« pove in v spomin prikliče sodelovanje v šolskih bendih, v katerih je igrala bas kitaro, a njena ljubezen ostaneta kitarist in akustična glasba (takrat preigrava skladbe Joan Baez pa Boba Dylana, fascinira jo tudi muzikal, predvsem Barbra Streisand). Pot izobraževanja jo pripelje do študija psihologije, začne tudi javno nastopati, a je glasbena kariera zelo nihajoča. Ustvarja, pa preneha, pa spet ustvarja, pa spet preneha, potem pa jo nekoč sreča Mito Trefalt (ta jo je našel že pred časom, v Radencih jo je slišal in jo povabil v svojo TV-oddajo, ki se je, baje, imenovala Srečanja) in jo pobara, kako kaj gre, ona pa mu pove, da je prenehala igrati, pa je bilo gospodu Trefaltu kar malo žal, da je tako, toliko žal, da se je Regini (s pravim imenom Irena Jalšovec) to tako vtisnilo v srce, da je znova začela intenzivneje delati in delovati.

»Opa, ta bo pa moja!«

S kolegom Rudijem Omahnom prepevata in kitarizirata kot duet, Pupa in Rudi imenovan (iz tistega obdobja se dobro spomni nastopa v prepolni dvorani v Skopju, kjer se je gnetlo več kot 2000 ljudi, ki so ju, ko sta prišla na oder, nagradili s huronskim ploskanjem, potem pa, ko sta začela svojo nežno akustično glasbo, so začeli neusmiljeno klepetati in se pogovarjati vsevprek, a na njuno presenečenje so po nastopu spet ploskali kot nori, česar nastopajoča mladenka in mladenič nikakor nista mogla ne razumeti, še manj doumeti). V tisti čas spada tudi dogodek, ki je dodobra spremenil njeno življenje; v nekem oglasu je prebrala, da neki producent glasbeni želi pomagati mladim glasbenikom in bendom, pa se je javila, misleč, da potrebuje kakšno pevko, ta producent, ki pa ni bil nihče drug kot Aleksander Kogoj (takrat je bil tudi on kitarist), njen današnji mož. Ko jo je Aleks zagledal in ko jo je še peti slišal, si je porekel: »Opa, ta bo pa moja!« In je tudi postala. In je še danes. Ona njegova, on pa njen. Pridelala sta sina, prav tako Aleksandra, in Regina pove, da je bilo zelo zanimivo, ko je Aleks ml. nekega dne prišel domov in povedal, da so v šoli peli pesem Naj ljubezen združi vse ljudi. »No, in,« ga je vprašala Regina, Aleks junior se je pa k očetu obrnil in ves vznemirjen izdavil: »Foter, pa saj to skladbo si pa ti napisal! Jaz sem bil pa prepričan, de je to ena ljudska.« Lepšega poklona nista dobila še nikoli.

Odločitev, da petje ne bo njen vsakdanji kruh, sta sprejela z možem Aleksom, saj je Regina dala na tehtnico celonočno čakanje v zakajenih prostorih, ko je na oder stopila krepko po polnoči »in sem iz sebe neko afno delala, vsaj tako sem se počutila, ker so bili ljudje že kar prijetno maligansko veseli in mene niti slišali niso,« na drugo stran pa stalnost redne zaposlitve v domači produkcijski hiši. Nikoli ni obžalovala te modre odločitve. Nikoli. Z Aleksom nista nikoli delala na mus, kot radi rečemo. Vedno sta stremela k perfekcionizmu in vedno sta poskušala kakšno skladbo na plan dati, ko jima je to narekovalo srce. (»Enkrat, mogoče dvakrat sem naredila nekaj kar tako, pa sem uvidela, da to nikakor ni to, in od takrat naprej – nikoli več,« pove.) »Ko smo naredili pesem Moja zemlja, sem občutila vso resničnost besedne zveze med dvema ognjema; eni so me kritizirali, kar tako, češ da sem kičasta s tem videospotom, da bolj ne bi mogla biti, velikanska večina pa je moje delo sprejela z navdušenjem, čeprav še danes resnično ne vem, kaj je tu kičastega, če je človek ponosen na slovensko zastavo pa na slovenske naravne lepote in še na dosežke slovenskega življa,« razloži s takim žarom, da človeka »zadene direkt tja v srce«!

Pravi, da ima tremo še danes, pred vsakim nastopom. »To je nuja, ki se je ni treba čisto nobenemu sramovati, saj trema pomeni koncentracijski adrenalin, ki je osnova vsakega dobrega nastopa,« pribije. Ganljivih trenutkov v njenem življenju je bilo precej: maturantski ples, zmaga na Emi, najganljivejše, kar se ji je kdaj zgodilo, je bilo pa prvo dojenje sina Aleksa. »Takrat so solze same stekle po licu, česa lepšega se ne spomnim,« razloži.

Včasih bi ju
kar s kuhalnico

Mir najde kar sama v sebi, čeprav pravi, da je to najtežja stvar na svetu. »Včasih tudi za trenutek pobegnem, sama pred sabo, čeprav se globoko zavedam, da je pobegniti pred samim sabo tako rekoč nemogoče,« doda. Ima srečo, da ji je življenje namenilo resnično dobre prijateljice pa tudi najboljšega prijatelja, ki ga je našla v osebi in podobi svojega ljubečega moža. Kuha kar rada (loti se tako prekmurske gibanice kot bujte repe, pa potica, makova, ji je tudi že vrhunsko uspela!), a zadnje čase z malce razočaranim pridihom. »A veš, Roman, jaz grem, pa se temeljito pripravim na obrok, ki ga bom skuhala, potem pa to mojo velemojstrovino, za katero sem bridki pot potila, na mizo prinesem, tam pa oba moja Aleksa nos zavihata in včasih sploh ne razumeta, koliko znanja, potrpljenja in predvsem ljubezni sem v tisto hrano položila. Da bi ju kar s kuhalnico, včasih,« pove in se sladko nasmehne, tako da človek takoj doume, da ne misli čisto zares. Njena najljubša hrana so testenine, na tisoč in en način. »Ko me svak gleda, kako si že četrtič nalagam testeninice na krožnik, ne more verjeti, da toliko pojem – pa vedno čisto vse pojem,« pravi. Sicer pa rada plava, pa s karatejem se je tudi spoprijela, brez snega in z njim povezanega smučanja pa sploh ne preživi. »Sneg me dobesedno odnese, takrat moje možganske vijuge delujejo popolnoma specifično,« razkrije drobceno skrivnost, ki pa v bistvu to sploh ni. Tudi na konja se je že povzpela, a je ugotovila, da je zanjo malce previsoko. Želela bi si, da vse ostane tako, kot trenutno je, a se hkrati zaveda, da čas neusmiljeno teče in s seboj prinaša nepredvidljive spremembe. Ustvarjanje je še vedno stvar navdiha in zdaj je ponosna na videospot za pesem Ljubezen zbeži. Ko to pove, se v njenih očeh zalesketa nekaj tako prisrčno ljubeznivega, da se človek, ki se druži z njo, tega hočeš nočeš kar nekako naleze.

Ja, Regina ti vsekakor pod kožo zleze. Bodi zdrava in naj ti angeli v tvojo dušo in v tvoje srce naklonijo še kakšno lepo melodijo, ki jo boš potem z vsemi nami delila. Bomo veseli, veš. Vse najboljše, kraljica (se mi nekako dozdeva, da bi znala beseda regina po latinsko pomeniti prav to, kar sem zapisal).

Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:

Slaščičarna Maxi

Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.

Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa