Priznani estetski kirurg Franc Planinšek vedno vzbuja spoštovanje, kjer koli se pojavi, še najbolj pa je občudovan v operacijski sobi. Tako službeno kot zasebno je velik estet. Ko ga obiščem na njegovem domu v središču Ljubljane in se preobujem v hišne copate, me takoj opozori, da mi beli copati ne pristajajo k obleki. Med sprehodom po njegovem prostornem in svetlem stanovanju izvem, da v njem živi šele eno leto.
V ozadju šumi prijetna glasba
Franc razkrije, da je zgoščenko kupil v Bejrutu. Rad ima predvsem glasbo, ki ni angleška. Usedeva se za mizo, narejeno iz kozolca, ki je bil na njegovi domačiji. Dih jemajoči so tudi angleški stoli za pitje čaja na drugem koncu prostorne sobe. Pove mi, da si je to stanovanje podaril za abrahama. »Bankrot je bil,« reče za kredit, ki ga je vzel za opremo. »Na banki sem jih vprašal, ali se zavedajo, da podpisujejo licenco za življenje,« se nasmeji in pove, da mora živeti še vsaj 25 let, da odplača dolgove. Med kuhanjem kave izvem, da je njegova kuhinja taka, da lahko hrano samo pogreje, zaradi tega skoraj nikoli ne je doma. »Jaz sem živi primer, kako ste videti, če jeste samo v bolnici,« se zasmeji. Ves čas je v bolnišnici, vsak dan dela več kot 8 ur, najprej v kliničnem centru, potem v Rožni dolini. »Nisem pod pritiskom dobička,« pove in pojasni, da pogosto reče ne, še posebno če gre za pretirane želje, ki niso v skladu z realnostjo. »Večkrat rečejo, da tisto, česar psihiater ne more pozdraviti v sto letih, lahko kirurg v eni uri, jaz pa bi dodal, da morata biti sreča in zadovoljstvo permanentna.«
Mladost
vedno zmaguje
Razloži mi, da se pojavlja veliko samooklicanih plastičnih kirurgov, pri nas predvsem na vzhodu Slovenije. »Prava slika se pokaže čez čas, torej kako uspešna je operacija.« Medtem iskreno prizna, da sem ga dregnila v točko, o kateri ves čas govori in je zato tako zgovoren. »Mladost je tista, ki vedno zmaguje. Lepoto predstavlja tisto, kar je mlado. Mladost je vedno povezana z lepim. Želje starejših so, da bi bili radi taki, kot so mladi: velike oči, velike ustnice, majhen in pravilen nos, brez maščobe napeta koža, bela in čista polt ... to so znaki mladosti. Temu se drugače reče Mickey Mouse teorija zarote. Če pogledate risanke, v bistvu vidite, da ti miški z leti dobivajo vse večje oči in vse večja ušesa na vrhu.« Kot primer tega navede popularno pevko Lady Gaga: »Gre za fenomen evolucijskega izbora, ki se dogaja. Na to imajo seveda velik vpliv mediji.«
V pogovoru, ki ga nadaljujeva na kavču, razloži: »Za vsem tem je evolucijsko pravilo, ki ga je razvozlal Darwin. Vsi iščemo najboljše primerke za ohranitev svojega genskega materiala in tega se tudi zavedamo. Zato hočejo biti ženske bolj mladostne, brhke, izžarevati želijo mladost in fertilnost, moški pa želijo delovati kakor samci.« Pove brez zadržkov: »Gube niso bile nikoli modne. In vam povem, da tudi nikoli ne bodo. Kakor viseča koža ali ohlapna zadnjica ne.« In še: »Ni slabšega kakor ploščata zadnjica in velike dojke. Če imate velike dojke, mora biti vse veliko, vsega na neki način dosti, tako mora biti tudi zadnjica bolj obla. Sicer je videti, kot da boste padli na zobe.«
Zmrazi še protestanta
Razloži mi, kaj je osnovna zakonitost evolucije: »Ko smo starejši, stremimo k temu, da bi bili videti mlajši. Ko smo mladi, želimo biti uniformirani.« Glede sebe pravi: »V naši družini imamo vsi velike ličnice. Ko sem bil majhen, so me zbadali, da imam velike ličnice in lisičji obraz. To je zdaj drugače atribut lepote.« Tudi on stremi k mladosti. »Glejte, jaz nisem izjema v tem svetu in se nisem izločil iz globalnega sveta.«
Vprašam, ali je že imel kakšen popravek
»Nobenega nikoli,« pomenljivo reče in se zasmeji. V prostem času rad hodi v gledališče. »Uživam, če je zgodba zapletena, da me presune, spravi na rob. Na primer Glembajevi. Sicer pa rad gledam filme, ki jih nihče noče gledati. To so taki zateženi filmi. Taki, da jih gledam samo jaz, in če gre kdo z mano v kino, mi vselej reče, da mu moram jaz plačati vstopnico.« Franc je tudi ljubitelj baleta. »Dober balet mi je zelo blizu.«
Razloži še, da v stanovanju živi popolnoma svoje življenje. »Zavese niso odgrnjene, notranji prostor je za sebe, ločen od okolice. Nemški arhitekti so stanovanje označili kot sodobni samostan modernega asketa,« se zasmeji. »Toliko je hladno, da zmrazi tudi protestanta.«
Sogovornik izhaja iz Hudinje pri Celju, kmečkega okolja, kjer je bila vsa družina verna. Ko je bil majhen, je delal v hlevu. »Hotel sem čim prej na študij, da mi ne bo več treba delati.« Dobil je Plečnikovo nagrado, tako priden študent je bil. Od vseh držav, službeno namreč veliko potuje, mu je blizu Latinska Amerika, to pa predvsem zaradi temperamenta. Pošali se, da je latino albino: »Znotraj sem latino, navzven pa albino.« Za konec mi pokaže še družinsko sliko, s katere je razvidno, da je že od nekdaj izstopal. Posloviva se in Franc se odpravi v bližnjo gostilno na kosilo.
