Vaše življenje nekoč je bilo zelo drugačno od tega, ki ga živite zdaj.
Bil sem kmečki otrok. Moje otroštvo ni minilo ob sedenju pred računalnikom. Treba je bilo očistiti hlev, raznašati mleko. Vsako jutro sem moral pred šolo raznesti mleko po naselju pod našo vasjo. To je bilo moje jutranje delo, pred poukom. V bližini šole je bilo delavsko naselje – takrat se mi je zdelo čudovito, če si otrok staršev, ki delajo za tekočim trakom. Oni lahko zjutraj spijo, jaz moram pa raznašati mleko. Pa cela šola me je zbadala, da sem mlekar. In res sem bil. Tudi kake druge reči sem moral poslušati. Recimo, da smrdim po hlevskem gnoju.
Se radi vračate na vas?
Da, a le za kratek čas k bratu in sestri, staršev ni več, preveč jih pogrešam, da bi zgolj prišel in neprizadet odšel. Sem pa vesel, da sem dal vse to skozi. Doma so mi privzgojili delovne navade. Oče je vedno vztrajal, da moraš, ko nekaj začneš, to tudi dokončati.
Je bil vaš cilj že od začetka postati estetski kirurg?
Šele v gimnaziji sem se odločil, da bom študiral medicino. Najprej sem mislil, da bom psihiater, nato splošni zdravnik. Potem sem mislil, da bom znanstvenik, in sem šel na patologijo. Na koncu sem se odločil za kirurgijo, pozneje pa sem specializaciji iz splošne kirurgije dodal še specializacijo iz plastične.
Kako to, da vas je mikala prav psihiatrija?
Če zdaj pogledam nazaj, najbrž zaradi vseh frustracij.
Kakšnih frustracij?
Zaradi vsega tega v mladosti. Saj veste, ko imate sošolce, ki imajo bolj ostre jezike, ti pa se ne znaš najbolj braniti. Bil sem kmečki otrok in ti niso najbolj socialno prilagojeni. Otroci, ki niso vzgajani v vrtcu, se znajo manj socialno adaptirati. Doma jih vzgajajo mame in babice, in ko pridejo v šolo, je to zanje velik šok. Kar naenkrat vidijo kup otrok in se počutijo strahovito ogrožene. Spominjam se, da je bilo grozno, ko sem šel v šolo. Problem je bil, kako se izogniti konfliktnim situacijam. Takim, ko bi recimo lahko prišlo do pretepa. Tako sem se vedno umaknil. Zaprl sem se vase. Bil sem izrazito plah, ubogljiv in sramežljiv fant.
Zanimivo, ker danes ...
… zdaj nisem več! To naredi življenje na plastiki. Spremeni te. Prej sem razlagal zgodbo o odvetnikih, ki sem jih moral jemati skozi kariero – to je bilo tisto, kar me je utrdilo. Če nimaš nikogar, ki bi ti dajal zaslombo, če imaš izrazito sovražno nastrojenega in zavistnega šefa, potem si sam in klinika podpisuje papirje zoper tebe. Ampak tako se človek utrdi in tudi jaz sem postal močnejši in vzdržljivejši. Ne popustim. In v bistvu bi jim moralo kapniti, da tudi pri temle z Jakobom ne bom kar tako.
Iz kliničnega centra so vas odpustili, ker ste sinu Jakobu dovolili, da je prisoten pri operaciji. Že prej ste mi razložili, da ni bilo čisto tako, kot se je govorilo po medijih. Kakšna je vaša plat zgodbe?
V zadnjih mesecih so mi v UKC poskušali vzeti zdravniško licenco. Predali so me zdravniškemu razsodišču, a je njihovo ovadbo zavrnilo. Koliko strokovnih napak se zgodi, pa še nikomur niso vzeli licence! Jaz pa se moram zagovarjati na zdravniškem razsodišču zato, ker je moj najstniški sin prišel pogledat, kako je videti operacija z nožem porezanega prsta. In vse je bilo v redu. Prst pošit, zaceljen, razgiban, brez zapletov. Pacient je bil zadovoljen.
To ni bil prvi konflikt z UKC, kajne? Kaj je bilo jabolko spora pred leti?
Opravičilo, ki sem ga izdal zaradi socialnih okoliščin. Pacientka je prihajala iz okolja, ki je bilo izrazito starokopitno, konservativno in ni sprejemalo njene in moževe odločitve za povečavo dojk. Izdal sem opravičilo, napisano na bel papir, da je dobila neko vnetje, zaradi katerega je morala jemati hormone, posledica tega pa je povečanje dojk. To je bilo bolj zato, da bi jo nehali preganjati tašča in drugi, saj so jo zmerjali, da je kurba, da se hodi vlačit po Ljubljani. Rekel sem si, to pa lahko naredim, lahko napišem opravičilo, ki bo tašči zavezalo jezik. Zaradi tega so potem sprožili postopek proti meni. Niso dojeli bistva estetske kirurgije, da ni zaključena, ko se zacelijo rane, pač pa, ko se pacient spoji s svojim socialnim okoljem. Pacient mora z rezultatom živeti in delovati v svojem okolju. Vsekakor bi to storil še enkrat. Ni mi žal, da sem ji pomagal.
Nekako delate tisto, kar ste si želeli na začetku.
Želel sem si biti tudi duhovnik oziroma je to v resnici želela moja stara mama, s katero smo živeli skupaj. V mojem poklicu je združeno oboje. Imaš duhovniško vlogo, si spovednik, nato pomagaš do nekega preobrata in na koncu do zveličanja. Ta poklic mi je zato res pisan na kožo. Nikoli ne bi iskal nobenega drugega. V tem sem se našel. In če me vprašate za hobije – nimam nobenega, ker ga ne potrebujem. Ker je moj hobi moje delo. Opravljam ga s takim veseljem, da ne potrebujem ničesar drugega.
V UKC ste poleg estetskih operacij opravljali tudi rekonstruktivne. Kako to, da v Rožni dolini nimate koncesije zanje?
Pred leti, ko sem prosil za koncesijo, skupaj s še tremi kolegi, prof. Arnežem, dr. Janežičem, dr. Leskovškom, naj bi takratna strokovna direktorica UKC in sedanja predsednica nadzornega sveta prof. dr. Aleksandra Markovič pomotoma izpustila moje ime s seznama prosilcev. Kaj je temu botrovalo, mi ni bilo nikoli povsem znano: kadrovska stiska na kliniki ali res le nemarna raztresenost vodstvenih kadrov UKC. Kakor koli že, ostal sem ujet na kliniki in na koncu po osmih letih, ko sem pomagal strokovno dozoreti mnogim mlajšim plastikom, odkorakal iz nje ne s koncesijo, temveč z odpovedjo.
Kaj to, da nimate koncesije, pomeni za opravljanje vašega poklica?
Pomeni, da bolniki z napotnico ne morejo biti deležni mojih uslug. Pred kratkim je prišla k meni v ambulanto punčka, zdaj je že mlado dekle, z brazgotino na vratu. Imela je karcinom ščitnice. Želela je biti lepa, takšna kot druge punce. Ker so me izgnali iz kliničnega centra, ji nisem mogel pomagati. Takšne operacije so drage, zato so le redko samoplačniške. Ko smo prejšnji teden odprli ambulanto v Portorožu, sem se dogovoril, da jo lahko operiram brezplačno, v okviru promocijskega dne, ki je bil sicer namenjen samo za novinarje.
Morali ste se dogovoriti? Kaj ni to vaša ambulanta?
Klinika ni moja. Jaz sem brez denarja, in tudi če bi ga imel toliko, ne bi gradil klinike. Kar imam vrednega, nosim v glavi in vedno s sabo. Sem svobodni kirurg, ki operira, kjer ga povabijo in kjer imajo paciente, ki jim sami niso kos. Moji kovčki so vedno pripravljeni. Sedaj, ko sem za UKC postal persona non grata, bom končno lahko odšel na humanitarno delo kam, kjer potrebujejo pomoč. Za slovensko medicino sem očitno z leti postal preveč naporen (smeh).
No, ja, čisto brez denarja najbrž niste.
To, kar vidite, je del dediščine in mojih 25 let dela. Od tega 15 let delam estetiko. Nekaj sem pa moral nabrati. Starši so me naučili tudi skromnosti in varčnosti.
Za kaj pa zapravljate, ko zapravljate?
Za vonje. Oblek se mi ne splača več kupovati. Sem že tako prestar. Tisto fazo frustracij iz mladosti sem že prešel.
Kaj pa lepotne operacije? Koliko ste zapravili zanje? Vemo, da ste si operirali nos, uporabljate botoks …
Nosa ne morem zanikati, tega si nisem mogel operirati sam. Plačal sem torej le nos. Botoks si injiciram sam. Sicer pa sem kirurško nedotaknjen!
Kako to, da se niste nikoli poročili?
Pozabil sem, da punce, ko se zaljubijo, želijo, da se jih zasnubi. Mogoče je bilo to tisto, kar mi je Urša (Draž, op. p.) zamerila (smeh). Priznam, nisem popoln, a tak pač sem. Vez, ki naju z Uršo druži, je močnejša od sleherne poroke. Imava čudovitega sina Jakoba Franca, čemu torej nositi prstan?