34-letna Nataša Dobelšek iz Letuša je bila nekdaj prva med lepoticami, ena izmed najuspešnejših slovenskih manekenk, občudovali smo jo lahko tako v slovenskih kot tujih revijah. Dobiva se v starem delu mesta, v Rimski ulici v Ljubljani. Poslovno urejena, a hkrati še vedno diskretno zapeljiva mi razloži, zakaj se zadnje čase zelo redko pojavlja v medijih. »Že pred časom sem se na neki način umaknila iz aktivnega medijskega pojavljanja, kar je v popolnosti nemogoče, če si povezan s tem že 20 let. Nato lani še femme fatale … Ker moje delo ni več povezano aktivno z modo in moram svojo energijo in čas usmerjati v posel, mi resnično zmanjka časa tudi za pojavljanje na večini dogodkov.«
Kozmetika je strast
Pove mi, da se je po končanem študiju turizma odločala za novo karierno življenjsko pot in bila že zelo prepričana, da jo bo ta spet zanesla v tujino. Nato je spoznala življenjskega partnerja, in odločila se je, da ostane v Sloveniji ter se spet loti samostojnega podjetništva. Medtem ugotavlja: »Trgovina mi je očitno namenjena, to namreč ni moja prva tovrstna dejavnost, saj sem imela pri 20 letih prav tako podjetje za uvoz različnih izdelkov za takratni 300 tolarjev shop, ki se ga verjetno vsi spomnite. Danes se ukvarjam z uvozom in prodajo granita, dekorativnega kamna, granitnih ploščic, tlakov, inženiringom in izvedbo del, izdelave okenskih polic in granitnih stopnišč.« Nato me je presenetila z darilom, granitno kocko. Sprehodiva se ob tlakovani cesti in Nataša mi takoj razloži, kakšne granitne kocke vsebuje najina potka. Ustvarjanje bivalnega ambienta in okolice z lepimi naravnimi kamenimi materiali ji je bilo vedno blizu. »Ker sem mnoga leta delala v tujini na sejmih kot model, sem imela veliko stikov po vsem svetu, in tako sem odšla na nekaj svetovnih sejmov, ki so specializirani za kamen in podobne materiale.«
Kot oseba zaprta vase, po drugi strani pa izjemno odprtega duha
Ko prideva do znamenitih Križank, mi zaupa, da v manekenskem delu ne vidi več veselja, ima pa čudovite spomine nanj. »Še enkrat bi se odločila za enako pot. Enkrat na leto odprem fascikle, kjer je moja mama zbirala članke, slike iz revij, časopisov in raznih reklamnih kampanj, in se sprehodim skozi čas od leta 1993 naprej, ko sem prvič zmagala na lepotnem tekmovanju. Še dobro, da imam toliko stvari spravljenih, ki me spomnijo na marsikatero delo, saj jih je bilo toliko v vseh letih, da se jih je težko spomniti brez slik.« Med ogledovanjem čudovite arhitekture mojstra Plečnika mi pove, da je kot oseba precej zaprta vase, po drugi strani pa izjemno odprtega duha in jo težko kaj preseneti. »Moji najbližji vedo, da sem zelo zanesljiv človek, ki nikoli ne obljubi nečesa, česar ne more izpolniti. Veliko ljudi pa počne ravno to. Obsojam laži in krivice, s katerimi se vsi kdaj srečamo.« Ob vhodu v Križanke mi razloži, da stojiva na kamnu iz Slovenije, to je pohorski tonalit. Vsekakor obvlada svoje delo, ki je hkrati njena strast, vendar prizna: »Moja skrita strast pa je še vedno kozmetika in nega. Maziljenje s kremami, serumi in različnimi olji je vsak dan na mojem programu. Moje prvo večje potovanje čez lužo je bilo ravno z njimi na svetovni kongres kozmetike leta 1996. Včasih so bila moja strast tudi potovanja.«
Zaljubljena
Pred dvema letoma se je odločila za preventivno mastektomijo in takojšnjo rekonstrukcijo. »Onkologi jo svetujejo vsaki ženski, pri kateri je na podlagi preiskav ugotovljena okvara gena BRCA 1 ali BRCA 2, ki sta po genetski strani največja in zelo resna povzročitelja raka na dojki pri večini nosilk. Glede na pogovore z drugimi ženskami v podobnem položaju in takšnimi, ki so nato zbolele za rakom, se mi je zdela ta odločitev popolnoma samoumevna in razumska.« Pove mi, da je bila njena javna izpoved izključno namenjena preventivi in ozaveščanju. Še njen nasvet, saj je za nami rožnati oktober: »Rak dojke ni več smrtna obsodba, ženske naj gledajo v prihodnost pozitivno in mu zažugajo z prstom 'ti pa mene res ne boš hecal',« in se ob tem nasmeji. Za smeh na obrazu skrbi tudi Matjaž, njen partner, za katerega pravi, da je njena duša dvojčica. »Teče že četrto leto in sva še bolj zaljubljena in trdna kot na začetku najine zveze. Po nekaj vzponih in padcih, ki so nama jih prirejali nekateri osebki, se jim lahko samo zahvaliva, da so naju s tem še bolj povezali in utrdili. Nič več naju ne more presenetiti.«
Ko se odpraviva na kavo, mi pove, da je najsrečnejša takrat, ko preživlja prosti čas z izbrancem, družino in kužkom Askom. Kmalu pa se bo jim mogoče pridružil nov družinski član, saj Nataša glede naraščaja pravi: »Ja, drugo leto morda res poskusimo,« in se nasmehne. Ob kavi si prižge cigareto in mi zaupa, da je botra že enemu otroku iz mladinskega doma. »Zelo veliko otrok je, ki potrebujejo pomoč, saj nimajo družine ali celo staršev.«
