Dvorano na zgornji terasi pri Cekinovem gradu in s Kozlerjevo pivovarno Union onstran Celovške je njen arhitekturni oče Marjan Božič predvidel že v projektu športnega parka Tivoli, ki so ga začeli graditi leta 1957, zadovoljila pa naj bi predvsem potrebe vrhunskega športa. Čeprav je bila mišljena zlasti kot domovanje vse boljših košarkarjev Akadamskega športnega kluba (AŠK) Olimpije, drsalcev in hokejistov, so pod streho nove lepotice velikih pet minut prvi dočakali namiznoteniški igralci in igralke, ki so se za naslove najboljših na svetovnem prvenstvu SPENT 65 udarili komaj nekaj dni zatem – minulo sredo, 15. aprila, je minilo natanko 50 let –, ko so dvorano zapustili še zadnji monterji, ki jim je za vrat dihal Janez Zemljarič kot predsednik gradbenega odbora. Prvenstvo si je v 11 dneh ogledalo kar 160.000 ljudi! Še pred tem, 4. aprila, pa je Halo Tivoli krstil vselej nasmejani jazzovski kralj iz New Orleansa, trobentač in pevec hripavega glasu Louis Armstrong - Satchmo (satchel mouth, velika usta), ki je pred navdušenimi obiskovalci preroško napovedal ugledna glasbena imena; ta se na njenih odrih vrstijo do današnjih dni.
»Na dan Armstrongovega koncerta v dvorani še ni bilo parketa. Med koncertom je bilo vse normalno, dokler ni nekdo po mikrofonu povedal, da so odkrili ponarejene vstopnice. Novica je pri nekaterih obiskovalcih povzročila kar precej razburjenja, a se je na srečo vse kmalu poleglo,« se premiernega dogodka spominja nekdanji direktor Hale Miklavž Sever, tudi letošnji Bloudkov nagrajenec. No, nekateri malce starejši Ljubljančani se koncerta legendarnega Satchma spominjajo tudi po tem, da je med igranjem nenehno hodil k mizici, na kateri sta bila vrč in kozarec. V vrču pa ni bila voda, temveč tekočina popolnoma enake barve kot voda, vendar iz popolnoma drugih sestavin...
Samo šport nikdar ni mogel preživeti Hale, še bolj to velja za njeno naslednico v Stožicah. Leta 1970 je tako gostila takrat morda celo najboljšo glasbeno skupino na svetu Blood Sweat&Tears in muzikal Hair, dve leti pozneje planetarnega zvezdnika Raya Charlesa, v sklopu Mini Newport-Beograd jazz festivala 73 so se predstavili Sarah Vaughan, Oscar Peterson, B. B. King in sloviti Duke Ellington, ki je pol leta pozneje odšel v krtovo deželo, nastopili so jazz-rock velikan Chick Corea, Weather Reporti, kitarski virtuoz John McClaughlin, Avseniki, Nazareth, Jethro Tull, Frank Zappa, Spandau Ballet, Uriah Heep, John Mayall, Tina Turner, Paco de Lucia, Dire Straits, Boney M, če omenimo samo nekaj največjih iz časovno bolj oddaljenih dni. Na prvo mesto pa so se v tivolske koncertne anale vpisali Queeni, ki so se med svetovno turnejo leta 1979 ustavili tudi v Ljubljani. A še bolj kot koncerti so dobiček prinašali cirkusi, ruski, korejski, velik hec je bil, ko so športnike zamenjali medvedi pa klovni in artisti.
Zvezdni trenutki
Dvorana je v minulih 50 letih gostila številne športne prireditve, med največje spadajo: 1965 – SP v namiznem tenisu, 1966 – SP v hokeju skupine A, 1970 – SP v košarki, umetnostnem drsanju in gimnastiki, 1982 – SP v dviganju uteži, 1984 – SP v kegljanju, 2004 – EP v rokometu in EP v moški športni gimnastiki. Po teh velikih tekmovanjih dokončno, pravzaprav pa že mnogo prej, Ljubljana s svojo dvorano ni mogla več konkurirati za kakršno koli veliko tekmovanje, kaj šele za organizacijo svetovnih in evropskih prvenstev v velikih športih, kot je npr. košarka ali hokej elitne prve divizije.
Leto 1970 se ni ponovilo nikoli več, to so bili zvezdni trenutki kultne dvorane. V pičlih osmih mesecih so bila v njej kar tri svetovna prvenstva, s čimer je bil v prirejanju športnih tekmovanj za vekomaj postavljen mejnik, dvorana pod Šišenskim hribom pa si je zagotovila mesto med nesmrtnimi. Še posebno ker so postali naši košarkarji z Ivom Daneuom na čelu svetovni prvaki, Miro Cerar pa je na svojem zadnjem velikem nastopu, svetovnem prvenstvu v gimnastiki, na konju z ročaji osvojil najžlahtnejše odličje.
Po letu 1970 je bilo v dvorani še mnogo tekmovanj, vendar tistih v največjih in najodmevnejših športih ni bilo več veliko. Prehitele so jo številne dvorane po Evropi, povozil jo je čas, postala je stara, izrabljena in tehnološko zaostala. Toda nekaterim, zlasti nekdanjim košarkarjem in hokejistom Olimpije in še komu, pa vsem tistim, ki so hodili v Tivoli navijat za njih, stopijo solze v oči, ko steče pogovor o spoštljivi dami in dogodkih v njenih nedrjih. In vedno bo tako.
Od Borisa Kristančiča do Tatjane Polajnar
Hala Tivoli je imela v 50 letih samo pet direktorjev in eno direktorico – aktualno Tatjano Polajnar. Prvi je bil Boris Kristančič (tudi karizmatični košarkarski oče slovite AŠK Olimpije), drugi Stane Aljančič, tretji Miklavž Sever, ki je bil to skoraj pol njenega veka, za njim je bil direktor Igor Makoter, po tem Roman Jakič. Polajnarjeva je uradno direktorica Javnega zavoda Šport Ljubljana, pod katerega spadajo skoraj vsi ljubljanski športni parki, objekti in centri, tudi športni center v Stožicah. Vse to je v lasti MOL. Malone vseskozi, razen v obdobju Kristančiča, pa je bil za vse mogoče prireditve odgovoren Drago Banović, ki je to še danes, sicer direktor področja zavoda. Brez Baneta se ne zgodi nič. Vsekakor je bil in je desna roka vseh direktorjev in je nenadomestljiv, najdlje seveda popularnega Mikla, nekdanjega rokometaša Severja, ki je letos prejel najvišje športno priznanje pri nas, Bloudkovo nagrado. Rokometašica je bila tudi Polajnarjeva, rekli so ji Pola, bila je reprezentantka in ena naših najboljših vseh časov. Sever je bil tudi večkratni član organizacijskih odborov skoraj vseh svetovnih in evropskih prvenstev, ki so bila v dvorani pod Šišenskim hribom. Malone vsi direktorji zavodov, ki je skozi zgodovino spreminjal ime, vedno pa imel sedež v Hali, so bili nekdanji športniki, košarkar Kristančič in Polajnarjeva celo vrhunska, prav vsi pa športni funkcionarji in dokončno zaljubljeni v šport.
