Legendarni slovenski glasbenik Vlado Kreslin je letos praznoval 60-letnico in ob tej priložnosti izdal trojni album Čarobnice, ki v precejšnji meri povzema njegovo glasbeno pot. O tem in še o čem je tekla beseda v ljubljanski kavarni Union. »Tukaj je mir. Hvalabogu ni nobenega radia. Jaz hodim v gostilne, kjer ni radiev in televizorjev. To je ena redkih,« pove o tem, zakaj si je izbral ta kraj. Nato navdušeno doda: »Vreme pa je danes lepo.« Povprašam, ali pade v tako lepem vremenu tudi kakšna ideja: »Ne, to bi bilo prelahko. Ne pride se tako do njih,« razloži in pojasni, da je potrebno delo.
Usodno poletje '72
Nato ga povprašam, kako se počuti kot 60-letnik. »Nič usodnega ne čutim,« v smehu pove in pokaže na srce. Med srkanjem kave se Vlado spominja: »Najbolj me je zaznamovalo poletje '72, tega ne bom nikoli pozabil. Takrat sem končal gimnazijo v Murski Soboti, naredil maturo in šoferski izpit, nato pa se za mesec dni odpravil v London. Nazaj sem šel z avtoštopom po Evropi, tam sem videl tudi svetovne skupine. Tisto poletje je bilo usodno. Za mene obstaja čas pred tistim in po tistem.« Nato se je odpravil na študij. »Oče mi je uredil štipendijo in sem šel na ekonomijo. Ekonomijo sem zafrčkal, štipendijo vračal, šel delat v Avstrijo, štipendijo Gorenju vrnil do zadnje pare... Nato sem malo spet po Evropi štopal, potem pa sem šel na filozofsko fakulteto.« Diplomiral je iz angleščine in nemščine, dolga leta je tudi poučeval. »Ko srečam svoje učence, ki so zdaj stari že 40 let, vzklikajo: 'Tovariš!' Povprašam, kakšno oceno sem mu dal, in greva na špricer.«
Hči je upornica
Zaupa, da je imel posebne pristope pri poučevanju. »S kitaro smo se učili angleščino. Skozi beatle in stonse. Motivacija je bila potem večja.« Opaža, da je danes težko biti učitelj. »Zdaj pa svaka čast učiteljem,« ob tem reče. Čeprav priznava, da tudi njegovi otroci niso imeli trde vzgoje. »Mogoče jim ne bi škodila malo bolj dosledna vzgoja, ampak mi smo tista generacija, ki se je borila proti temu. Potem se težko navadimo, da bi mi bili spet trdi. Mi smo se borili proti trdosti naših staršev in potem smo nehote premehki. To je naša napaka,« se nasmehne. »Ampak, dobro, so uporniki. Hčerka v petem razredu je pred enim tednom dni ustanovila društvo Svobodni uporniki. Ampak niso še svobodni, saj se še borijo za svobodo, je rekla.«
Decembra veliko nastopa, tudi s svojim očetom Milanom, o katerem pove: »Zlomil si je kolk in pride z berglami na oder. On je zame živa inspiracija.« In se mu orosijo oči. »Zadnjič me je presenetil z izjavo, da bi prostitutkam morali dati medalje za zasluge, saj tolažijo ljudi in jim dajejo upanje. Po svoje ima prav.« Medtem pokliče žena Eva, Vlado razloži, da sta zmenjena za sprehod in kosilo. Zanima me, ali si vzameta čas drug za drugega. »Jaz mislim, da ja, ona misli, da ne,« se nasmehne Vlado.
