Kot Prešeren, a brez nezakonskih otrok

Sicer pa živi, kot pravi, zelo povprečno na vasi blizu Horjula. »Mogoče se zdi marsikomu dokaj nezanimivo, zame pa je izjemno zanimivo. Ker se izogibam ljudi in grem raje v naravo. Bolj ji zaupam kot ljudem.« Med sprehodom po ljubljanskem parku Tivoli razkrije, da je tudi velik gurman, ki se rad naje. »Če so dobre stvari, trpim neznanske muke, da je tega tako malo. Nisem človek za slow food, jaz sem za to, da je ena ogromna skleda škampov in nobenih predjedi, zajedi in objedi.« Vzgojen je tako, da se mora vse pojesti. »Ne mečem kruha stran in jem en teden starega. Iz principa in iz zavesti.« Med smehom še zaupa, da poje jabolko z muho vred. »Včasih tudi s peškami, tako da ostane samo tisti les. Včasih pa tudi tistega pojem za hec.«

Ravno ste končali snemanje oddaje na RTV Slovenija. Kako vam uspe uskladiti igralski poklic z delom na televiziji?

Zjutraj sem imel vaje v Novem mestu. Hvala bogu, da je uprava Anton Podbevšek Teatra tako razumevajoča do mene, da dovoli to snemanje in da se vsi skupaj s kolegi in kolegicami prilagajamo. Sicer so zdaj časi taki, da je v gledališču vedno manj zaposlenih igralcev, honorarji so slabi in potem se kar težko vsi zberemo na vajah, ker si vsak od kolegov išče zaslužek na več koncih. Delodajalci so neusmiljeni in predvsem mlajše radi izsiljujejo, da se ni treba ukvarjati z njihovimi termini. Včasih so nekatere stvari težko uresničljive in potem si kolegi tudi med sabo pomagamo tako, da se dogovarjamo za vaje, ko drugi že sladko spijo.

Oddaja Male sive celice je na sporedu že 21. sezono. Je njeno vodenje za vas še vedno izziv?

Če sem zelo iskren, zmeraj bolj! Ker se mi zdi, da smo se vsi nekako našli, koncept je bil dokaj premišljen že na začetku in se mi zdi prav, da so na televiziji tudi pametni ljudje, ki dobrih stvari ne spreminjajo. Zanimivo je, da ima zmeraj večji krog gledalcev vseh generacij. Po meritvah televizije je to namreč oddaja, ki ima najširši starostni spekter gledalcev.

Z njo se boste resnično postarali. Ali celo šli v pokoj?

Upam, da ne bom z njo umrl! (Smeh.) Da ne bo še katera posthumna oddaja potem. (Smeh.) Meni se zdi čisto v redu, če vse drugo gre in samo ta oddaja ostane do konca. Mogoče bi šlo še v domu upokojencev. (Smeh.) Ampak zanimivo, hodim po različnih krajih in ustanovah po Sloveniji, pred leti sem pogosto hodil brat pravljice v vrtce, potem v osnovne šole, zadnja leta pa po domovih upokojencev. Upokojenci so zelo zvesti gledalci, malenkost jim je treba prilagoditi, saj pri njih ni toliko tekmovalnega duha, ampak gre bolj za občutek, da so pomembni. Stalno imajo občutek, da pozabljajo stvari, vendar so izjemno pazljivi in dobri poslušalci. Imam prav veselje z njimi.

Opažate razlike med otroki? So bili mladi nekoč mogoče bolj vsevedni, danes pa vse prepuščajo računalnikom?

Čeprav nisem pedagog niti strokovnjak, ugotavljam, da imajo veliko faktografskih podatkov, da veliko vedo, niso pa izobraženi. Imam občutek, kot da niso sposobni ene sinteze. O zgodovini ne vedo popolnoma nič, čeprav imajo kup podatkov. Mislim, da ta internet človeka na neki način poleni, ker ve, da pritisne na google in vse najde. Ampak najti sistem, sintezo, razloge … to je malo težje. En čas sem se čudil temu, da vedo za tehnične stvari, izraze, izume … ne poznajo pa določenih osnovnih življenjskih stvari.

Kaj pa vi, ste odvisni od interneta? Kako dojemate sodobno tehnologijo, imate pametni telefon?

Pametni telefon imam, ker ga seveda moram imeti. Glede na to, da dokaj hitro živimo, je seveda nujno, da ko nismo doma, ampak kje na poti, urejati določene stvari. Sem se pa interneta zelo dolgo otepal. Zato ker vem, da človek lahko postane zasvojen. Jaz seveda nimam težav s tem, da bi bil zasvojen, ampak mi to lahko vzame veliko časa. Do konca aprila bom pod zelo hudim stresom in bom moral živeti zelo disciplinirano. Niti televizije ne prižgem, ker se mi ne da poslušati tega pranja možganov, in zato sem se tudi interneta dolgo otepal. Sem bolj zagovornik klasične literature, meni knjiga še zmeraj pomeni nekaj drugega kot računalnik. Seveda je računalnik nujni pripomoček sodobnega sveta, ampak če je včasih šlo brez njega, ne vem, zakaj ne bi šlo tudi naprej.

Torej je Prešeren še vedno številka ena? Na koncu koncev vas naš največji pesnik na neki način tudi pooseblja.

Ja, zanimivo. Glede na to, da je od snemanja filma minilo že več kot 15 let in ga nekatere generacije niso niti videle, je prav neverjetno, da me ljudje tako rekoč po vsej Sloveniji zelo poistovetijo z njim. Kamor koli pridem, je prva: »To pa je Prešeren.« Nisem si mislil, da bo tako, predvsem zaradi prvih odzivov, ki so bili tudi politično motivirani. Če greste brat časopise izpred 15 let, so pisali: »To bo spet neko slovensko sranje.« Ampak so se ušteli. Mimo volje, občutenja ljudi, četudi jih še tako usmerjajo in jim perejo možgane, ene stvari ostanejo. Čeprav so bili šokirani, ker so Prešerna videli v taki podobi, saj so nam v šoli privzgojili doktorja Fig, trpečega največjega slovenskega pesnika, nesrečno zaljubljenega. Ampak Prešeren je bil človek iz mesa in krvi, tako kot mi vsi. S tem, seveda, da je bil genialni pesnik. Govorim o tem, kako je ljudi šokiralo, da je šel v gostilno, se kdaj tudi napil, bil vesel, imel nezakonske otroke … Ampak mislim, da so ljudje začutili to našo iskrenost, željo po tem, da pokažemo pesnika v vsem razponu, to se pravi od pekla do nebes.

Kaj pa vi, imate ženo, otroke? Nikjer nisem zasledila tega podatka.

V bistvu sem samotar, kot neke vrste samostanski menihi. (Smeh.) V mladih letih sem bil bolj nagnjen k raznim nesrečnim ljubeznim, zdaj sem se pomiril, uživam v samoti in me tudi slučajno ne more premamiti kakšna dolgokrila, lepolasa in ne vem kaj še. (Smeh.) Zdaj res uživam, da sem sam. Navadil sem se sam živeti. Očitno nisem družinski človek. Je že verjetno moralo biti tako. Da sem si tega želel, a sem se hkrati z vsemi štirimi otepal, da se to ne bi slučajno zgodilo.

Po tem sodeč ste sodobni Prešeren, saj je bil tudi on nesrečno zaljubljen. Ali?

No, baje, da nimam nezakonskih otrok. Prešeren jih je imel, jaz jih menda nimam, vsaj niso nič rekli. (Smeh.)