Kori dobil stavo za šest ur

Da Slovenci ne znamo ali nočemo stopiti skupaj, ni res. Vsaj takšna je izkušnja priljubljenega slovenskega glasbenika in radijskega moderatorja Tima Koresa - Korija, ki se mu je to v preteklem tednu nekajkrat potrdilo. In to v tujini, daleč od doma in brez vsega. Hitradio Center je Korija in Tanjo Kocman presenetil z nevsakdanjim izzivom, s kakršnim se še nihče od njiju, čeprav sta navdušenca nad izzivi, ni srečal. Poslal ju je vsakega na svoj konec sveta, 2000 kilometrov od Maribora: Korija v Španijo, Tanjo pa na Švedsko.

Sliši se privlačno in idilično, a tja sta morala brez vsega. Brez denarja, brez prtljage, s seboj sta lahko imela le osebne dokumente in telefon. Plačali so jima letalsko vozovnico, a le v eno smer. Za vrnitev, za preživetje, hrano in drugo sta se morala znajti, kot sta vedela in znala. Praznih rok sta si morala poiskati bivališče in prenočišče, vir prihodkov, hrano itd. Vse. Takoj še enkrat »Bila sva brezdomca brez denarja, samo telefone sva imela. Vsak po svoje sva služila denar, jaz sem kelnaril, pel na ulici, Tanja je pobirala in prala posodo, čistila hostel. Najtežje je bilo služiti denar, prosjačiti, se dobesedno boriti iz dneva v dan, da najdeš prenočišče, nekaj za pod zob. Slišati je žalostno, ampak je res. Je pa nepozabna izkušnja, ki bi jo takoj ponovil,« pravi Kori. Na poti se mu je zgodilo marsikaj, veliko lepega in tudi manj lepega. Prepotoval je od Corie, vasice, kamor so ga poslali bogu za hrbet, do Madrida, Valencie, Majorke, Bologne, Padove, Benetk. V Slovenijo je prispel v petek ob 4. uri zjutraj. »Za takšne stvari moraš biti preprosto narejen. Če ne bi bil, me ne bi spravili nikamor. Rad počnem kaj odštekanega, to je zame izziv, saj vem, da se vse da, če se hoče. Bolj je noro, bolj sem za. Zato bi takoj ponovil izkušnjo, čeprav je treba vedeti, da jo je zaradi specifičnosti težko. Pa tudi odvisno je od kraja, kjer si. Pri nas na radiu nikoli ne veš, kam te pošljejo ali kaj imajo za bregom, tako da čakam, da me pošljejo na sredino Pacifika v gumijastem čolnu. Se pa pri takšnih stvareh v življenju veliko naučiš in spoznaš o sebi. V enem tednu sem se na primer naučil živeti na 43 stopinjah Celzija, presenetili pa so me ljudje, in to v pozitivnem in negativnem smislu. Spoznal sem recimo tovornjakarja Stanka, ki me je zapeljal do Slovenije. Ob njegovi službi me postalo skorajda sram, da sem plačan za to, da govorim. Ampak bil sem hvaležen iz dna duše,« pove. Doživel je veliko. V Španiji so mu bili najbolj všeč ljudje, saj so bili zelo gostoljubni. »Pomagali so mi s streho nad glavo. Predvsem pa ne morem mimo nas, Slovencev. Res so mi bili v veliko pomoč, brez njih ne bi prepotoval niti metra. V oddaljenih krajih so mi ponudili prenočišče, pomagali s hrano, me usmerjali. Pa naj še kdo reče, da ne pomagamo drug drugemu! No, vsaj v tujini smo pravi patrioti, če že doma ne znamo biti,« doda. In za vso pomoč je neizmerno hvaležen. 

»Svet brez denarja je povsem drugačen,« na kratko strne lekcijo, ki jo je dobil. Zmaga za šest ur Najtežje je bilo prosjačiti za denar v peklenski vročini, najlepši pa je bil zanj obisk Benetk. »Bil sem prvič tam in mesto te ne pusti ravnodušnega. Najzanimivejša stvar je bila število, oprostite izrazu, ogabnih Nemcev na Majorki. Najbolj sem pogrešal vsaj tri pozitivne številke na mojem TRR. Ni namreč preprosto pristopiti k neznancu in vprašati za delo. Po več poskusih se mi je nekajkrat posrečilo. Tudi pel sem na ulicah, to mi je prineslo dodatni zaslužek. Uporabil sem pač vse znanje in spretnosti, ki jih imam. Dodatna težava je bilo sporazumevanje; največkrat sem se pogovarjal v angleščini, precejkrat pa mi je ostala le mimika. Presenetilo me je, koliko Špancev ne zna angleščine. Sem si pa prek Googlovega prevajalnika prevedel en dopis in ga nato vsem kazal, hehe,« pripoveduje. Spoznal je veliko ljudi. »Predvsem bom ostal v stikih s Slovenci, ki sem jih srečal, mi pa, denimo, gospa Sophia iz Corie, ki mi je ponudila prenočišče, pošilja videoposnetke bikoborb, čeprav sem odločno proti tem stvarem. Verjetno je narobe razumela, kaj sem ji hotel povedati z rokami, « se smeji. V tekmovanju s Tanjo je na koncu slavil zmago, saj se je prvi vrnil domov. Bistvo adrenalinskega izziva je namreč bilo, kdo se bo bolje znašel in povsem brez denarja in drugih stvari prej prišel domov. »Morda sem se znašel bolje, a niti Tanja ni zaostajala, dobro je bila organizirana. Prehitel sem jo za samo šest ur. Ob vrnitvi so me pričakali vsi sodelavci in me polili s šampanjcem.«