Komedija kot fina kirurgija

NOVA GORICA – Gledalci so se po premieri predstave Pašjon, ki je bila te dni na odru SNG Nova Gorica, strinjali: Iztok Mlakar nam pove marsikatero grenko o naši družbi, o nas – vendar s smehom. O Kristusovem življenju spregovori duhovito, a spoštljivo do vernikov.

Tretje dramsko besedilo Iztoka Mlakarja Pašjon je, kot že njegovi prvi gledališki uspešnici (Duohtar pod mus! in Sljehrnik sta doživeli več kot 350 ponovitev in prejeli nagrade in priznanja), postavil na oder režiser Vito Taufer v koprodukciji SNG Nova Gorica in Gledališča Koper. Po junijski premieri na deskah koprskega gledališča je bila premiera še na odru SNG Nova Gorica.

Iztok Mlakar tokrat opisuje Kristusovo življenje in trpljenje v svojem unikatnem komičnem žanru z značilnim sočnim primorskim narečjem, v igrane prizore pa so vpleteni njegovi songi. Avtor, ki v predstavi tudi igra Hudiča, v trinajstih prizorih in prologu svobodno interpretira legendo o Kristusu, le da z besedami nekoga, ki mu pri pripovedovanju evangelija do zdaj niso dali priložnosti, da bi spregovoril.

Čeprav je Pašjon postavljen v davno Judejo, je Mlakar posodobil svetopisemske like in njihova dejanja ter jih zasukal po svoje. Komedijantov navadno ne zanimajo svetniki, temveč grešniki – lažnivci, zavistneži, izkoriščevalci, prepirljivci. Ostre satirične bodice razgaljajo človeško norost, sovraštvo in predsodke.

Duhovit, oster, pronicljiv in bister dialog so s polnokrvnimi liki oživili odlični igralci Iztok Mlakar, Žiga Udir, Radoš Bolčina, Igor Štamulak, Gorazd Žilavec, Rok Matek, Tjaša Hrovat, Nejc Cijan Garlatti. Dogajanje na odru spremlja glasba v živo – inštrumentalni trio sestavljajo glasbeniki David Trebižan, David Šuligoj in Roman Kobal.

Pašjon je za igralce zelo zahtevno delo, saj je napisan v verzih, igralci imajo več različnih vlog, tekst pa od njih zahteva tudi veliko fizične kondicije.

Iztok Mlakar je povedal: »Sveto pismo je del naše kulture in nas opredeljuje, če smo verni ali ne. Nekatere je bilo strah, da bom v Pašjonu preveč izzivalen in žaljiv, a so se ušteli. Pri ustvarjanju zgodbe so me zanimale predvsem človeške napake. In da komedija ohranja smešnost, mora človek imeti pravo mejo; pravzaprav je komedija kot fina kirurgija – v tumor je treba zarezati toliko, da je ravno prav.«