Ko stopi na oder, množica pade v trans

Glasbeni uredniki, ocenjevalci, družabni kronisti in tudi kolegi ga pogosto ignorirajo, ja, tudi posmehujejo se mu včasih, ampak fantu, no, zdaj je že treba reči možu, že 25 let uspeva ne le prodajati plošč, temveč tudi polniti dvorane, največkrat športne, po vsej Sloveniji.

Tisti, ki so ga videli igrati v živo, lahko povedo, da mu občinstvo je z roke. Dve uri in dvajset minut, kolikor običajno traja njegov nastop, z njim prepeva uspešnice, kot so Ne gane me, Hej, mala, opala, Valentinovo, Ure, dnevi, leta tečejo, Na kožo pisana, Opa! … Po zadnji je Werner poimenoval turnejo po petih velikih slovenskih mestih, s katero zaokrožuje četrt stoletja pevske kariere.

Hotel je biti kapitan

Ampak nekoč, med odraščanjem v rojstnih Selcah pri Crikvenici na Hrvaškem, je mali Brozović sanjal predvsem o tem, da bo ladijski kapitan. Pravzaprav to niso bile zgolj otroške sanje, po srednji ekonomski šoli je šel dejansko študirat na višjo pomorsko šolo. Da je njegovo življenjsko poslanstvo pravzaprav drugje, ne pa v plovbi po širnih morjih, je njegov oče slutil že pred njim, saj ga je prav on prepričal, da se je prijavil na tekmovanje pevcev amaterjev.

Bil je 15-letni mulček, bilo je na Reki in po tistem so se zanj začeli zanimati tudi takšni hrvaški avtorji kot na primer Djordje Novković ali Ivo Lesić. Z njim je Werner naredil svoj pri projekt, Čuvajte je andjeli, potem pa nastopal na tako rekoč vseh, in to pomeni, da jih je bilo res veliko, hrvaških glasbenih festivalih.

V Slovenijo je prišel po zaslugi oddaje Poglej in zadeni, ugotovil, da se s Slovenci v redu ujame, z eno, ime ji je Andreja, pa še posebno, in tako je ostal. Naučil se je slovensko, tudi slovenske navade je prevzel, razen slabih, kot so zavist in podobno, pravi Werner. »Kdor me ne pozna, meni, da je vse pocukrano in zlagano,« se je nekoč v intervjuju malce potožil Sonji Javornik in dodal, da je »najlaže soditi druge in na njih zdraviti komplekse, vendar te pravice nima nihče«.

Famozne kopalke in Maldivi

Začetek v novi domovini je bil skromen, iz rok v usta, pravi Werner, a je verjel v svoje poslanstvo. In vztrajal. V njegovi biografiji lahko preberete, da mu je uspelo in mu uspeva še naprej zaradi »izjemne karizme«. Morda bi ga lahko imenovali celo upornik zabavne glasbe, ker je vedno delal in še vedno dela tisto, za kar misli, da je dobro, in tisto, kar občinstvo pričakuje od njega, ne pa tistega, kar bi morda pričakovali kritiki in uredniki.

Njegova Andreja je počasi pustila delo frizerke in prevzela menedžerske posle, postala je njegova železna lady, se pošali Werner. Hčerka Kanenas, sploh na začetku zelo občutljivo dekletce, je v marsičem spremenila njuno življenje. Tudi povečala potrebo po tem, da se lahko umakneta nekam, kjer imata mir.

Zatočišče družine Brozović so Maldivi, tam sta se Werner in Andreja leta 2000 tudi poročila. No, od tam so tudi Wernerjeve fotografije v tistih razvpitih belih kopalkah, s katerimi so imeli mediji pa tudi oboževalci na spletnih forumih toliko opraviti. Tako burne razprave so se takrat razvnele, da je Werner razmišljal celo o svoji modni liniji oprijetih kopalk.

A se je še naprej raje kot modnemu kreatorstvu posvečal ne le kreiranju svoje kariere, temveč tudi oblikovanju podobe drugih. Da je tudi uspešen lovec na talente, pravijo, in imena nekaterih njegovih varovank, kot so Saša Lendero, Brigita Šuler in Maja Blagdan, so dovolj zgovorna. Za nekatere uspešnice so se prav njemu lahko zahvalili tudi drugi izvajalci, na primer Helena Blagne, Natalija Kolšek, Natalija Verboten, Marjan Zgonc … V duet je nekoč prepričal tudi Ota Pestnerja, na primer, na koncertih pa navadno stavi na goste, kot so Dalibor Brun, Džo Maračić - Maki, Davor Borno.

»Evo me«

»Preprosto ne razumejo, da zabavamo ljudi in da spadamo v zabavno industrijo,« pravi o tistih, ki se obregajo ob njegovo glasbo in nastope. Precej teh se mu je nabralo tudi na tujem, njegov slog, tako pesmi kot podoba, je prepričal nemškega menedžerja in tamkajšnje občinstvo. Da se je Werner zaradi maminega posla v turizmu še kot otrok naučil govoriti nemško, v Nemčiji v mladosti nekaj časa tudi živel, njegovo ime pa je tako in tako mednarodno, pa so bile seveda tudi dobrodošle okoliščine.

Ni razloga torej, da njegov nasmeh ne bi bil še naprej tako pristen in prisrčen. No, nekateri bi raje prebrali pocukran. Ampak če na tisoče ljudi spraviš v trans že s tem, da stopiš na oder in rečeš le »evo me«, moraš v sebi vendarle imeti nekaj več kot zgolj povečan odmerek sladkobnosti.