S Špelo se poznava že dolgo in je ena tistih ljudi, s katerimi sem se začutila že ob prvem srečanju. V mojem življenju, priznam, vsaj nekoč takšnih ni bilo veliko, zato so mi toliko bolj ostali v spominu. Zadnja leta naju je življenje premetavalo po različnih valovih in kar nekaj časa se nisva videli, a ko sva se med njenim nedavnim obiskom v Sloveniji dobili v Ljubljani, sva se kar objeli. Še vedno (ali pa po nekaj dneh, preživetih pri starših – spet) govori po celjsko, izžareva pa eno samo ljubezen. Oči se ji iskrijo, a je obenem neznansko mirna, spoštljiva in hvaležna. Špela je preprosto srečna.
Svojega moža je spoznala zaradi svoje prijateljice Nade Brezec, žene košarkarja Primoža Brezca. Primož in Želimir sta se poznala še iz Amerike, kjer sta skupaj trenirala, Nada pa je Špeli vztrajno razlagala, kako čudovit človek je, da se ukvarja z jogo, je športnik, meditira in bi bil pravi zanjo. Končno je pristala, da ga spozna. In, ja, bil ji je všeč. »Ko ima univerzum prste vmes, niso potrebne velike besede,« z nasmeškom pove Špela. Sledili so meseci dolgih in sproščenih klepetov prek spleta, a na Želimirja ni gledala kot na svojega potencialnega partnerja, saj je živel v Kanadi, kjer ima svojo košarkarsko šolo. »Pogovarjala sva se vse večere, bila sem popolnoma sproščena, iskrena in nisem delala vtisa nanj. Med nama se je sčasoma ustvarila močna povezava,« se spominja Špela. Nato je prišel na obisk, pozneje je v Toronto odšla ona... in vedno bolj sta se pogrešala. »Po letu in pol, ko je tisti mali plamenček v meni prerasel v ogenj in sem spoznala, da je to to, sem se morala odločiti,« pove Špela. In se je. S sinom Zoltanom, takrat petletnikom, sta odšla živet k Želimirju.
Začela je znova
Po selitvi ji je nekaj časa prijalo umirjeno življenje. »Po obdobju življenjskih preizkušenj, ko si tudi od Jernejine (sestra, nekdanja atletinja, ki je leta 2009 umrla za rakom, op. p.) smrti še nisem povsem opomogla, mi je prijalo nekaj oddiha, nato pa sem začela iskati nove izzive,« pove Špela, ki je poslovno začela povsem znova. Še vozniški izpit je morala ponovno narediti. Opravila je (težek) izpit za trenerko umetnostnega drsanja, uredila si je studio za pilates in gyrotonic, kjer zdaj trenira športnike. Vrnila se je tudi k drsanju, tokrat v pri nas neznano skupinsko umetnostno drsanje, ki jo je povsem navdušilo. Čeprav so vse amaterke, pa treniramo in tekmujemo zelo zares, z ognjem v očeh pripoveduje Špela.
Zoltan tudi doma govori angleško
Zoltan je v Kanado prišel ravno ob pravem času, da se je še v vrtcu naučil jezika. Dva meseca sta bila težka, nato se je ujel in po pol leta že tekoče govoril angleško s pravim kanadskim naglasom. Začel se je učiti tudi francosko, saj je Kanada dvojezična. Kmalu je tudi doma nehal govoriti slovensko, na kar se je Špela v začetku v sebi odzvala precej čustveno, prizna. S sinom govori slovensko, jo je pa pomiril zadnji obisk domovine, saj mu slovenščina, tudi doma, ne dela težav. Za sedemletnika je zelo samostojen. Že po prvem šolskem dnevu je hotel na šolski avtobus. »'Mami, jaz bom to zmogel!' mi je rekel,« se Špela spomni, kako je pogoltnila cmok in spoznala, da se popkovina med njo in sinom očitno trga. »V srcu mi je bilo nato kar malo nerodno, da sinu zaradi lastnih strahov premalo zaupam,« prizna. Je pa Zoltan resnično že pravi Kanadčan. Čeprav so njihove zime mrzle (imajo okoli –35 stopinj Celzija) in snežene, a k sreči sončne, njega nikoli ne zebe. »Mami, I'm Canadian (Mami, jaz sem Kanadčan, op. p.),« ji reče. Svojega športa si, čeprav sta bila Špela in njen mož vrhunska športnika, še ni izbral. Hodi na gimnastiko, plavanje in zelo rad ima tudi jujitsu.
Želimirjeva princeska
Špela danes žari, obenem pa je čutiti, da je našla svoj notranji mir. »Ko si srečen zasebno, si srečen na splošno«, pove z nasmeškom. Z Želimirjem sta se pol leta po njeni selitvi romantično poročila ob Niagarskih slapovih v najožjem krogu sebi najljubših, Zoltan ga obožuje in na lastno željo kliče ati. In kako vidi svojega moža? »Kot najlepšega človeka na tem svetu, na zunaj in znotraj,« pove z ljubeznijo. »Všeč mi je, ker sva odraščala v enakih kulturah, hkrati pa je z vsemi potovanji v življenju prevzela širino v razmišljanju. Zelo stremi k budistični filozofiji življenja, ki je tudi meni najlepša, jo je pa izziv spraviti v prakso. Lahko jo je učiti in popravljati druge, živeti jo z roko v roki pa ni preprosto,« pojasni. »Všeč mi je, da je moški moški, da se ne čutim močnejša, obenem pa mi daje vsak trenutek občutek, da sem varna in svobodna. Resnično sem kot njegova princeska«, pove. »Vedno sem si želela biti tako srečna, a se mi je zdelo, da sem prevelik optimist. Zdaj pa sem spoznala, da je vse realno, če si povezan s svojo dušo, le pravi čas mora priti,« zaključi.
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
