Veliko, zelo veliko različnih predstav sem si ogledal do dneva današnjega. In veliko, zelo veliko različnih igralk in igralcev sem imel priložnost občudovati na deskah, ki pomenijo življenje. Nekateri so me s svojimi igralskimi spretnostmi tako začarali, da sem med predstavo odplaval v neki drug čas in v neke druge, meni do tistega trenutka popolnoma neznane kraje. Tisti, ki jim je to uspelo, so do skrajnih meja mogočega udejanjali svoje igralsko poslanstvo.
Že od nekdaj so za take igralke in igralce rekli, da so od boga dani, in verjemite, zame je to še dandanes največje možno priznanje, ki ti ga lahko kdor koli izreče, veliko večje kot vse nagrade skupaj. Vsi ti igrajo, kot da sploh ne igrajo. Na odru izžarevajo nekaj, čemur bi lahko rekel: eno samo, preprosto – življenje, čeprav ne znam razložiti, kako lahko nekdo izžareva – življenje. Pa ga. Verjemite. Ko taka oseba stopi na oder, se ta napolni. Zapolnijo se vse morebitne praznine, ki so do takrat zevale v publiko, pa čeprav je bilo na odru za mali bataljon igralk in igralcev, ki so samo igrali, niso pa bili.
Čarovnija na odru
Nekaj tako neskončno enkratnega in tako neponovljivega sem imel priložnost videti v predstavi Ostrovskega Gozd v režiji Georgija Para, pred desetletji, v ljubljanski Drami. V tej predstavi je tudi prizor, v katerem nekoliko priletna veleposestnica ob manjšem ribniku prebira pismo, in ker ji vid že nekoliko peša, na pomoč pokliče svojo nekoliko mlajšo služkinjo, ki pa je na posestvu že tako dolgo, da sta z lastnico skorajda postali eno, vsem družbenim normativom navkljub. Na oder sta prišli Duša Počkaj (kot veleposestnica) in Majda Potokar (kot služkinja). Čarovnija se je začela. Bili sta tam, se pogovarjali, hecali, prepričevali druga drugo, katera boljše vidi, komentirali pismo in z njim življenje, se hihitali, jokali, peli, kričali, se spotaknili in skoraj padli v ribnik (ki ga, mimogrede, sploh ni bilo, bil je le s pobarvanim papirjem omejen prostor), se veselili življenja in hkrati preklinjali svojo nesrečno usodo. V borih dvajsetih minutah, kolikor je trajal prizor, sta nam pričarali vso pestrost, lepoto in krutost življenja dveh različnih, a tako enakih gospa v poznih srednjih letih, nekje na ruskem podeželju. Bili sta tako prepričljivi, da se sploh nisem zavedel, kdaj sem (skoraj) nehal dihati, kdaj z njima jokal, kdaj se z njima smejal, kdaj z njima skoraj na glas zavriskal in kdaj onemel. Dopolnjevali sta se tako neverjetno, da je človek na trenutek dobil občutek, da sploh ne igrata, da se kar tako malo zafrkavata. In res nista igrali. Polnokrvno, scela in tako neverjetno srčno sta – živeli. Tisto, kar jima je Ostrovski napisal. In nam poklanjali – sebe. Taki, kakršni sta bili.
Z Dušo Počkajevo sva se spoznala na dokaj nenavaden način. Ko smo se Maja (moja prva in do zdaj tudi edina žena, formalnopravno gledano), Matija Rozman (Dušin sin) in jaz pripravljali na sprejemne izpite na AGRFT, smo morali svoje stvaritve nekega večera pokazati tudi posebni komisiji, ki sta jo sestavljali Majda Potokar in Duša Počkaj, ki sta bili tudi v privatnem življenju veliki prijateljici. Hujše komisije si nisem mogel predstavljati in meni je bilo še posebno težko, saj sta bila Maja in Matija le njuna otroka, in tako tudi nekako veliko bolj domača, jaz pa sem bil le fant od Maje, ena prestrašena trnovska srajca.
Toda poti nazaj ni bilo. Prišel je omenjeni večer, zbrali smo se v dnevni sobi v Dušinem stanovanju, v četrtem nadstropju v Ferantovih blokih, pred Dušo in pred Majdo (Lojzeta Rozmana, Dušinega moža, sta dami – hvala bogu – poslali nekam ven), ki sta mirno sedeli na kavču in čakali, da mi, mladi genialci, začnemo. In na vrsto sem prišel tudi jaz …
Odkrila mi je nov svet
Še danes ne znam opisati, kakšen gromozanski knedl sem imel v grlu, ki mi ga ni in ni uspelo spraviti nikamor. Začel sem z znamenitim Cyranojevim monologom, nekaj uprizarjal, vihtel navidezni meč, zraven recitiral čudovite Rostandove verze in nekako prilezel do konca. Potem pa tišina …
»No, kaj praviš, Duša?« je previdno vprašala Majda, ker sem bil, kot Majin fant, nekoliko tudi njen.
»Saj sploh ni tako slabo,« je z globokim, prodornim, a hkrati tudi nadvse milim glasom pripomnila Duša, »vendar ti, dragi kolega, predlagam, da v trenutku, ko govoriš o …« Potem je vstala in začela igrati Cyranoja, takšnega, kot je najverjetneje tudi v resnici bil. Brezhibno je govorila tekst, zraven pa vihtela navidezni meč tako prepričljivo, da sem se kar umikal pred njo. Napadala je, s tistim navideznim mečem, se umikala in nekajkrat celo pokazala hrbet svojemu nasprotniku, kar se mi je zdelo popolnoma nepojmljivo. »Če mu pokažeš hrbet, bo publika takoj začutila tvojo popolno suverenost in tisto značilno samozavest, ki krasi Cyranoja,« je dodala. In mi odkrila nov svet. Potem je mirno sedla, si prižgala novo cigareto in ponovila: »Drugače so pa idioti, če te ne bodo vzeli!«
Obstal sem. Tiho, mirno. In bil neskončno hvaležen. Duši in Majdi, ki sta mi pokazali najosnovnejše, kar bi moral vedeti in razumeti vsak, ki se namerava ukvarjati z igralstvom.
Da najprepričljivejši igralci sploh ne igrajo. Da na odru preprosto živijo. Tisto, kar igrajo. In je vse tako – vsakdanje. In je vse začarana pravljica. V tistem, zame tako magičnem večeru sem se naučil vsaj toliko kot pozneje na akademiji. Naj zveni še tako nestvarno in domišljavo, takrat sem se naučil najpomembnejšega, česar me na akademiji ni naučil nihče od profesorjev. Naučili sta me, veliki dami slovenskega igralstva, da je oder nekaj, kar ni le sveto, temveč je tudi prostor realnega življenja, s katerim se preprosto moraš poistoveti, pa ne le s stvarnim odrskim prostorom, temveč predvsem z vsem tistim, kar ti na odru počneš. Tvoje igranje mora biti v bistvu realnost življenja samega in na odru ne moreš in ne smeš biti več ti, temveč ti v koži tistega, ki ga podoživljaš za publiko. Ti dve dami sta to znali na najbolj vrhunski način. Pa čisto nič ne pretiravam!
Nekaj tednov po Dušini smrti so v Drami z vrat njene garderobe sneli ploščico z njenim imenom. Velika Duša Počkaj je bila za kulturniške uradnike vredna le za časa življenja …