Ko je bil najstnik, je bil upornik in punker

Igralcu Primožu Ekartu, ki se v zadnjem času uveljavlja predvsem v vlogi režiserja, lahko rečemo tudi teatrski nomad. Dvainpetdesetletnik je igral v skoraj vseh slovenskih gledališčih, vsega skupaj se je nabralo več kot 100 vlog. Ena tistih nepozabnih je zagotovo vloga novinarja Sama v nanizanki TV Dober dan. Od minulega tedna je v Cankarjevem domu na sporedu predstava Evropa, katere režiser in producent je. Sicer pa ga igralstvo spremlja vsepovsod, tudi na ljubezenskem področju, saj je njegova partnerica igralka Iva Babič. Zasebno življenje pa vedno ločujeta od poslovnega: »Tudi v tem poklicu in v tem življenju so stvari dovolj ločene, da se da shajati.« Med najinim pogovorom je dal prednost delu.

Ujela sem vas tik pred predstavo Evropa. Je kakšno vznemirjenje?

Premiera je bila prejšnji teden, tako da vznemirjenja ni. Tekst za Evropo je napisala hrvaška dramatičarka Ivana Sajko, gre za slovensko praizvedbo, njenih del se pri nas še ni uprizarjalo. Podnaslov drame je Monolog za mater Courage in njene otroke. Žanrsko je to recimo punk kabaret. Veliko glasbe je, pravzaprav je to na neki način zgodba o mitu o Evropi, mitološkem bitju, in polkovniku, po drugi strani pa je zgodba o njunem razmerju in razmerju Evropske unije do njenih otrok, se pravi beguncev, ki umirajo na njenih mejah.

Ko sem prišla v lokal, ste listali po dnevnem časopisju. Redno spremljate politiko ali se raje distancirate od nje?

Vsaka distanca prinaša samo še poslabšanje položaja, in miselnost, da te politika ne zanima, se mi zdi neumna. Vsak od nas je vpleten v politiko, pa če to hoče ali ne.

Zdaj pa nazaj k vašemu delu. Čedalje pogosteje vas opazimo v vlogi režiserja, redko v vlogi igralca. Vam je ljubša režija?

Nobene stvari v življenju niso čisto načrtne. V določenem trenutku greš po neki poti, neke stvari se odpirajo same od sebe, če si dovolj odprt in jim lahko slediš. Ukvarjanje z režijo je prišlo bolj ali manj naključno, potem ko sem na neki način začutil, da je to ena od možnosti izražanja, za katero imam tudi talent. In potem sem se vedno več ukvarjal s tem.

Igro ste študirali pri profesorju Borisu Cavazzi na AGRFT. Sta kdaj profesor in učenec tudi zaigrala v kakšni predstavi?

Moram reči, da sva skupaj igrala že na akademiji, v predstavi Tetovirana roža v tržaškem gledališču. Pred kratkim pa sva igrala v predstavi Čista norišnica v Špas teatru. On je tudi režiral eno predstavo, v kateri sem jaz igral. Tako da se veliko srečujeva.

Kakšen je občutek igrati s svojim profesorjem? Gledate nanj kaj drugače?

To je bilo že davno, tako da se je občutek profesor-učenec izgubil že proti koncu akademije. To je čisto normalno, ker na odru si v odnosu igralec-soigralec.

Nekaj mesecev ste obiskovali Lee Strasberg Theatre and Film Institute v New Yorku. Kako to, da niste tam ostali, saj je Amerika vodilna v filmskem svetu?

Nikoli nisem nameraval ostati v New Yorku. To je bila izkušnja tujine in predvsem trdega kruha, ki si ga tam režejo igralci. Jasno je, da je v tolikšni množici ljudi, ki si želijo uspeti, zelo malo možnosti. Predvsem za igralce je glavna ovira neznanje jezika oziroma vzhodnoevropski naglas. Rade Šerbedžija je v glavnem igral Vzhodnoevropejce. Kot rečeno, nisem nameraval ostati v Ameriki in sem bil zelo vesel, da sem v bistvu prinesel tisto, kar se v Ameriki da naučiti, v Slovenijo, ki pa je veliko bolj prijazna dežela.

Se vam zdi, da je pri nas težko biti umetnik? Vi ste samostojni kulturni delavec.

Zdaj je že skoraj desetletje, odkar sem postal samostojni kulturni delavec. Za zdaj, moram potrkati, živim od tega, kar delam. V Ameriki bi bil to recimo ogromen uspeh, pri nas se to malo manj ceni. Ampak vseeno se pozna kriza, tako kot vsepovsod. Manj denarja se namenja za kulturo oziroma ga sploh ni. Politika si predstavlja, da se bomo rešili s tem, če bomo odtegovali denar kulturi, šolstvu, zdravstvu in vsem tem stvarem, kar je jasno čista bedarija.

Igrali ste že skoraj v vseh gledališčih v Sloveniji. Kje se počutite najbolj domače?

Hiša ni tako važna. Počutim se domače v gledališču. Ali je to ta hiša ali druga hiša, ni toliko pomembno. Gledališče je tisto, kjer se počutim domače, prijetno, ustvarjalno.

Mnogi se vas najbolj spominjajo iz nanizanke TV Dober dan. Gledate na njo kot na odskočno desko?

To nadaljevanko smo snemali pred kakšnimi 12 leti. Od takrat je bilo tudi precej ponovitev, tako da jo ljudje verjetno vsakič znova, na novo odkrivajo. Jasno, da te vsaka taka stvar naredi prepoznavnega. Takih ljudi, ki bi poznali igralce samo iz gledališča, je zelo malo. V glavnem so igralci prepoznavni zaradi televizije. Ta nadaljevanka je vzpostavila trend, po dolgem času je bila izvirna slovenska nadaljevanka, ki je prebila neke stvari. Bila je zelo popularna, tako da to s sabo prinaša razne stvari, tako dobre kot slabe.

Če pogledamo v vaša najstniška leta: nekaj časa ste se spogledovali s fiziko, pravom, tudi punkom, saj ste bil glasbenik … Še kdaj obujate spomine na punk, ki ga povezujemo z uporništvom?

V tistih letih, ko je bil pri nas punk, sem bil gimnazijec. Ljubljana je bila eden od močnih centrov, ne samo punka, ampak novega vala. Tudi politično je to šlo nekako z roko v roki. Tako da jasno, če si bil v tistem času mlad, odprt za vse stvari, ki se dogajajo okrog tebe, je bila to zagotovo ena od stvari, ki so pritegovale vsakega mladega človeka. To razumem kot del odraščanja, tudi kot del najstniškega upora in del širšega gibanja, ki je zajelo tako glasbeno industrijo kot svetovni nazor.

V današnji glasbi le redko najdemo politična sporočila. Pogrešate to uporništvo?

Slovenske pop glasbe pravzaprav ne poznam zelo dobro in ne bi mogel soditi, vendar dvomim, da je v njej kakršno koli sporočilo, ne samo politično. Tisto, kar slišim mimogrede po radiu, je precej mizerno, bedno, žalostno, neumno … Ampak v takem času živimo. Izgleda, da je to tisto, kar ljudje konzumirajo in kar se prodaja. In tako pač je.