29. septembra bo minilo šest let, odkar sta za vedno utihnila glas in harmonika našega največjega ljudskega godca Lojzeta Slaka, ki se je s številnimi vižami, ki so postale zimzelene, zapisal v srca poslušalcev doma in po svetu, svojo diatonično harmoniko pa izpopolnil z znamenitim šestim gumbom za igranje basov.
Šest let po njegovi smrti je na knjižne police prispela biografija o njem, s podnaslovom Moje plošče so moje knjige avtorja Ivana Sivca. Slak je eden najbolj prepoznavnih slovenskih glasbenikov narodno-zabavne glasbe. Prehodil je izjemno bogato pot od ljudskega godca do odličnega muzikanta. Ustvaril je več kot štiristo izvirnih melodij in številna besedila ter mnogo priredb, tudi nekaterih ljudskih viž. Pisatelj Ivan Sivec podrobno opisuje njegovo življenjsko in glasbeno pot, pripoved pa dopolnjujejo dokumentarne fotografije in besedila skladb ter preglednica Slakovega dela. Gre za svojevrsten dokument časa, ki odstira pogled v Lojzetov glasbeni svet pa tudi v njegovo bogato glasbeno dediščino.
Ponarodele viže
Dr. Janez Bogataj je v spremni besedi zapisal, da knjiga govori o tistem Lojzetu Slaku, ki je v govorici glasbe, ritma in besedil sooblikoval naš vsakdanjik in praznike, veselje in žalost posameznikov in je ob številnih druženjih z njimi neštetokrat tudi sam zavriskal v tiho noč. Kot je še zapisal, je Lojzeta spoznal dokaj pozno, šele leta 2006, ko so se dobili v njegovi zidanici na Trški gori, od koder se odpira prelep razgled na dolenjsko prestolnico in Gorjance, ki jih opeva tudi v eni najbolj znanih viž Po dekle, ki je, tako kot V dolini tihi, že ponarodela.
Avtor Ivan Sivec je v uvodu poudaril, da je imel Slak veliko prednost pred drugimi muzikanti, ker je bil res pravi ljudski godec, ki je že v rosnih letih veliko pel in igral med fanti na vasi, še zlasti na ohcetih in svatbah, kar ga je izoblikovalo, saj le tisti, ki zna prisluhniti ljudem in jih zabavati do jutra, zaigrati pa točno tisto, kar želijo slišati, ne »plava v svojem svetu«, temveč hitro začuti, kako prepeva ljudska duša. Žal pa pri nas v preteklosti ljudski godci niso bili pretirano spoštovani. S pojavom Lojzeta Slaka se je vse spremenilo, saj je bil nadarjen in je postal tudi najbolj priljubljen muzikant vseh časov.
Bil je preprost in po muzikalni plati tako domač, piše Sivec, »da nam nihče ni mogel lepše pričarati dolenjskih njivic, vpreženih konjičev, zapravljivčkov, rumenih vinogradov, zorečih grozdov, polnih brent, škripajočih preš, do vrha napolnjenih kupic in vse druge dolenjske in s tem vred slovenske poetike«. Ker ni imel botrov, še manj pa vzornikov, je imel srečo, piše Sivec, da je znal zbrati ob sebi najboljše sodelavce, tako pevce kot avtorje besedil in priredb, zato mu je tudi uspelo ustvariti nov svet, novo glasbeno podobo vesolja in novo svetlobo za vse ljudi. »In še zdaleč ni samo dolenjski slavček in vrhunski diatonični harmonikar, temveč je pravi kralj polk in valčkov ter poet,« še poudari Sivec. Tudi zato je vredno vzeti v roke njegovo knjigo, ki nas popelje skozi Slakovo življenje in hkrati od ene do druge znane viže.
