Kmeta Martin in Božo sta pri 14 letih sama odrla ovco

PREMAGOVCE – Ko smo se odpravili v obmejno podgorjansko vasico Premagovce, je nad z vinogradi in zidanicami posejano pokrajino že legel mrak. Poznopopoldanski obisk pač, če smo hoteli dobiti doma trenutno najbolj znana dvojčka v Sloveniji, ki smo ju lahko spoznali v resničnostnem šovu Kmetija: Nov začetek na Planet TV. Martin in Božo Kodrič namreč vsak trenutek izkoristita za delo.

»Dela je dovolj za vsakega, če imaš le pridne roke in voljo,« pravi 23-letni Martin in doda, da si želita z bratom, enojajčnim dvojčkom, kupiti traktor in drugo gozdarsko opremo, da bi lahko delala v gozdu. Nekaj pač moraš začeti, da je življenje lažje, prida. Kodričeva kmetija je velika, 16 hektarjev imajo, a na tej zemlji je treba garati, sploh tam, kjer je strmina. Dela so Kodričevi otroci vajeni, to jim je bilo pravzaprav položeno že v zibel, kot tudi skromnost, zato se dvojčkoma življenja na kmetiji, kot smo ga lahko spremljali po televiziji, ni bilo treba privajati. Brez sramu povesta, da je imela njihova družina tudi stranišče zunaj toplega doma, dokler se niso pred dobrim desetletjem preselili v novo hišo.

A koliko gorja so pretrpeli, da so prišli do nove hiše! Oče Božo pove, da je bilo v njihovi družini devet otrok, z Jožico, ki je bila z bližnjega Vinjega Vrha, sta se poročila leta 1990. Božo je nedaleč od doma kupil zemljo s staro hišo. »Skrinjo smo uporabljali za mizo, sedeli smo pa na klocnih,« se spominja oče in doda, da ga očitno bog varuje, sicer ga že zdavnaj ne bi bilo več. Še ko ga je mama nosila pod srcem, bi kaj lahko umrl, saj je imela mati bulo na jetrih. Pa se je vse dobro končalo.

Nova hiša, novi križi

Najtežjo preizkušnjo za številno Kodričevo družino so prinesli 18. oktober 2001 ter dnevi, meseci in leta, ki so sledili. Kodričevi so se namreč s pomočjo številnih dobrih ljudi, tudi darovalcev Sklada Ivana Krambergerja, odločili, da bodo gradili novo hišo. Stara je bila za osemčlansko družino res pretesna, vlažna in celo nevarna za življenje, dobro leto po očetovi nesreči je v njej izbruhnil še požar. Dvojčka, ki sta prva privekala na svet, se še dobro spominjata, kako so se stiskali v vsega dveh sobah, ki sta služili tudi za kuhinjo, jedilnico in dnevno sobo.

Nova hiša, ki ima tri nadstropja, je hitro rasla, tudi zaradi pridnih rok Kodričevih fantov.

Nekega dne sta oče in mama pripravljala drva, 15 kubikov sta jih pripravila. Ko sta se vrnila domov, sta najprej spustila ven živino, Jožica je šla pripravljat večerjo, oče Božo pa je z dvojčkoma zlagala opeko iz prve plošče na drugo. Očetu je nenadoma en kvader padel iz rok. Potem še drugi, kar ni bilo običajno. »Tekel sem do njega, kaj je narobe z njim, pa je rekel, da nič. Nisem mu verjel. Potem sem ga zagledal, kako leži pod balkonom. Padel je z njega, z glavo je udaril ob tla,« je govoril Martin. Zavladala je panika, vik in krik, Kodričevi otroci; dvojčka in mlajši Ivan so hitro poklicali mamo, češ da je oče umrl. »Oče je bil po obrazu ves krvav. Kri mu je tekla iz nosa, ušes, z obraza. Pa tudi polno peska je imel po obrazu in očitno mu je kamenček predrl žilo na čelu, kar ga je morda tudi rešilo, saj se je tako zmanjšal pritisk v glavi,« razmišlja Božo, ki je takrat pokleknil k očetu in njegovo glavo položil na svoja kolena. Komaj 10 let mu je bilo, ko je trepetal za življenje svojega očeta.

»Tudi jaz sem bil star 11 let, ko mi je umrl oče,« je pripomnil oče Božo. Rehabilitacija je bila dolga in težka. Najprej je bil nekaj let na invalidskem vozičku, potem se je počasi postavil na noge s pomočjo bergel. Tudi danes naredi kak korak. Ima voljo in rad bi delal, zato, če le lahko, zakuri v peči, skuha – to zelo rad počne, saj je bil kuhar v vojski, obleče se sam, tudi na stranišče gre lahko sam.

Zlomil še kolk

Potem pa pred tremi leti nova nesreča. Ko je hotel z vozičkom psu nesti svežo vodo, je padel in si zlomil kolk. Po tej poškodbi so ga iz bolnišnice hoteli dati kar v dom za ostarele. »Nekdo je hotel to s silo narediti. Kot da nima doma! Oče je naredil hišo, menda si v njej zasluži sobo! Samo da je med nami, lahko ga že 13 let sploh ne bi bilo,« je bil odločen Martin. Fanta občudujeta očeta in njegovo delo, z lastnimi žulji je preživljal osem lačnih ust. Povesta, da je bil močan, kot le kaj. In se spomnita, kako je lahko vstal ob 4. zjutraj in v nekaj urah na roke pokosil cel strm breg pod hišo. Pa kako je pred desetletjem in pol kupil ursusa, prodal je kravo in junca. Traktor je še zdaj pri hiši. S prodajo volov je tudi odplačal kmetijo.

Kodričevi so bili vajeni skromnosti. »Osem let sem imel, ko sem dobil prvo žogo. In še ta se je po dveh dneh predrla,« razlaga Božo, Martin pa se spomni tudi, kako sta morala kot najstarejša od šestih otrok čez noč prevzeti marsikatero očetovo delo, saj kmetovanja niso nikoli prekinili.

»Trinajst let sva bila stara, ko sva v roke vzela motorko in šla pripravit drva. Bližala se je zima, ni nama ostalo drugega. Pri 14 sva sama odrla ovco. Mesa ni bilo, kaj nama je bilo storiti? Pa trgovina! Do najbližje imamo devet kilometrov. Ničkolikokrat sem šel z nahrbtnikom na ramah peš do tja, oče je le napisal listek, kaj naj prinesem. Kadar sem šel v trgovino skupaj z Božem, je pot trajala dlje,« se nasmehne Martin, ki je šel od doma, ko mu je bilo 15 let. Tri leta je živel v Orehovcu, potem pa je šel v Ljubljano. In zgodaj se je naučil služiti svoj denar, kar je prišlo prav tudi Ivanu in Božu, ko sta prav tako prišla v šolo v Ljubljano. Tudi Božo je bil star 17 let, ko je že delal.

Ostali še brez mame

Bilo je težko in tega bremena, tudi odraščajočih otrok, ki so se znali postaviti zase, zaradi česar je bil velikokrat prepir pri hiši, njihova mama Jožica ni več zmogla. S hčerko Jožico se je pred petimi leti odselila v Osilnico. »Težko sem se navadil, da Jožice ni. Vsak dan se slišiva, tudi ona pride k nam, prejšnji teden sem bil pa jaz pri njej,« pove oče. Kljub odhodu žene in hčere v hiši ni sam, ko sinovi delajo. K sinu Jožetu se je preselila punca Klara, tudi Boževa partnerica Nina, ki je prišla iz Kobarida, je v skupni hiši, pred štirimi meseci pa so se razveselili novega družinskega člana – Reneja. Ivan, ki se je rodil leto dni za dvojčkoma, se je preselil k dekletu na Primorsko, najmlajši od sinov Valentin se v Ljubljani uči za kamnoseka, oče Božo pa se je že odločil, komu bo prepustil kmetijo. Prepisal jo je namreč na Jožeta. »S tem smo se vsi strinjali. Mi bomo šli na svoje, si bomo pa drug drugemu pomagali,« pripomni Martin in doda, da preveč petelinov na enem dvorišču pač ne more shajati. Tudi v tej mirni vasici, ki šteje vsega 14 prebivalcev, več kot polovica jih je iz Kodričeve hiše, bi težko.