Nekdanja manekenka Anka Peljhan Kocmur, ki je danes ustvarjalka in vodja odmevnega kulinaričnega tekmovanja za otroke Kuhnapato, obožuje potovanja. »To je edino, kar si privoščim, in največ, kar mi lahko da življenje,« pravi. Potuje, kolikor ji dovoljujeta čas in denarnica, in tudi to poletje ni ostala doma. Že tretjič je obiskala sanjske Zelenortske otoke, kjer se počuti kot doma.
»Košček Afrike, Brazilije, Portugalske, Italije. Tu imaš lahko vse ali pa ničesar. Otok kontrastov. Izbiraš lahko med divjo vožnjo s štirikolesnikom ali vožnjo z džipom po brezpotju. Lahko se potopiš v soline in poskrbiš za piling telesa (ali pa, še bolje, uporabiš v ta namen pesek na plaži). Lahko jezdiš belega konja na beli plaži,« kar ne more prehvaliti lepot te dežele.
Na Zelenortskih otokih sta jo presunila petje ptice toirtuge, ki se oglaša ponoči, in čudovita narava na splošno. Všeč so ji številne priložnosti za gibanje, ki jih ponuja otok, saj brezdelno poležavanje na plaži ni njen slog počitnikovanja. »Kamor koli in kadar koli pogledaš na plažo, telovadijo, tečejo, športajo. Vse miga in se giblje. Imajo fitnes naprave na plaži in na cesti. Zijaš od začudenja, saj so tukaj, vsaj po moje, najlepši ljudje na svetu. Še posebno moški imajo vsi, brez izjeme, izklesana telesa. Pričeske in obrazi so mešanica Brazilije, Afrike in Italije. Na začetku meseca je bilo svetovno prvenstvo v kajtanju v Španiji in zmagal je Kapovedian, kot je to že običaj. Tukaj so najboljši kajtarji, srfarji na svetu, čudim se, zakaj razni Armaniji ne pridejo po modele (vsaj moške), ker so najlepši. Žal pa ne smejo zapustiti dežele, vlada ne pusti,« razloži.
Še bolj kot zunanja lepota pa je nanjo naredila vtis notranja. »Čeprav ljudje nimajo nič, ne vidiš kislega obraza. Ves čas so veseli, nasmejani. Vsak dan uživajo v valovih, v vodnih in drugih športih, si postavijo šotore na plaži, kot da so prvič na morju,« je navdušena.
»Tukaj je sicer samo pesek, ker ne raste nič, a vendar lahko ješ papajo, mango, banano, paradižnik z okusom po paradižniku. Imajo le nekaj gostilnic in v večini dobiš enak krožnik – preprost, a okusi so taki, da se ne da opisati. Sveža tunina vsak dan je tako samoumevna kot pri nas kos kruha,« pove Anka, ki se bo v čudovite kraje zagotovo še kdaj vrnila.
Še eno od zelo lepih potovalnih izkušenj je doživela lani, na krožnem potovanju Mehika–Gvatemala–Belize–Mehika.
»Tam sem bila prvič, saj si prej nisem upala v te dežele, vendar močno upam, da ne zadnjič. Potovala sem z letalom, avtobusi in kombiji. Skoraj vsak dan sem prepotovala na stotine kilometrov, saj so razdalje ogromne. A takšnega potovanja ne bi svetovala, saj si vezan na skupino, ki določa, kaj boš videl in koliko časa boš kje,« pravi.
A jo je nekaj reči vseeno zelo navdušilo, poleg zanimive zgodovine in kulture dežel, po katerih je potovala, tudi hrana. Poseben vtis je nanjo naredil Caye Caulker. »Za moje pojme je to najlepši in najbolj odbit otoček v Karibih ob obali Belizeja. Hrana je bila odlična. Po vseh kulinaričnih izkušnjah še danes trdim, da sem prav na tem otoku jedla svoj najboljši krožnik! Jastog v glavni vlogi s hibiskusovim cvetom, povaljan v sveži kokos, ki so ga pol ure prej sklatili s palme, kokosov riž in pomaka, za katero mi niso izdali recepta – vredna je bila najmanj nekaj Michelinovih zvezdic,« sklene.
