SLAVLJENEC TEDNA

Kitaro vadil skrit v omari

Objavljeno: 16.01.2016 21:55Posodobljeno: 16.01.2016 21:57

Malo je znano, da je Tone Košmrlj s smučmi preskočil kar 114 metrov.

  • Glasbenik in športnik. Foto: Dejan Javornik

Tone Košmrlj. Vihrava, rahla razkuštranost njegovega pšeničnega lasišča naravnost odlično sovpada z rahlo razkuštrano vihravostjo njegovega govora. Korenina in kaveljc, oboje hkrati je, Tone z Gore pri Sodražici. »Še danes se z ljubeznijo vračam v domače kraje. Spomini na mlada leta, preživeta v teh, meni tako ljubih krajih, so neponovljivo enkratni, globoko vtisnjeni v srce, pa v dušo tudi,« začne pripoved. »Že kot osnovnošolski pobalinčki smo zimske radosti, ki jih je zaznamovala ogromna količina zapadlega snega (med hišami smo kopali kar rove, saj je kakšno zimo naneslo tudi do dva ali tri metre snega), zaljšali z vragolijami, ko smo, zjutraj, zarana, na poti v nekaj kilometrov oddaljeno podružnično šolo v neomadeževano sveže zapadli sneg z rokami zapisovali najrazličnejše dovtipe in hudomušnosti ter jim dodali tudi konkretna imena in konkretne priimke. Pa so nas, kakopak, takoj odkrili in nemalokrat smo jih že v šoli dodobra slišali. Od petega razreda sem se že v Sodražico vozil, pozimi pa se je kdaj zgodilo, da avtobusa preprosto ni bilo in smo se morali v šolo odpraviti peš. Kakšno uro hoda je bilo in prispeli smo premočeni, da bolj biti ne bi mogli, pa smo zato večji del pouka obleke sušili na pečeh (takrat centralne pač še ni bilo, pa je bilo vseeno zelo toplo v šoli! Mogoče bolj kot dandanašnji!).«

Treniral fuzbal pri Olimpiji

Šolsko znanje seveda ni moglo biti prvi cilj odraščajočega fanta. »Nogomet in smučarski skoki! Dve stalnici mojega življenja. Tretja pa je, seveda, glasba! Ampak nogomet sem res rad igral, skakal na smučeh sem prav tako zelo rad. Na hribovju moje rodne Gore smo mladci uredili prave pravcate skakalnice in jih opremili z vsem, kar je bilo treba, tako da so bile videti kot prave. Malokdo ve, da je moj osebni rekord 114 m, še manj pa je tistih, ki so bili priča mojemu sestopu z vrha planiške velikanke, kamor sem se odpravil nebrzdanega poguma, pa si premislil, ko sem prišel na vrh. Sem kar odpel že zapete smuči in se odpravil v dolino. In še danes sem vesel, da je bilo tako,« se priduša Košmrlj. »No, nogomet je bil pa obsesija. Takoj, ko sem prišel v Ljubljano, na poljansko gimnazijo, sem se priključil fantom v Olimpiji in zelo hitro napredoval. Šola mi sicer ni delala ne vem kakšnih preglavic, res ne, le slovenščina je bila malce delikatnejša zadeva. Profesor me je vzel na piko, še danes ne vem, zakaj, jaz mu res nisem dal prav nobenega povoda za to, in spomnim se, kako sem sestrično, ki je prav tako hodila na Poljane, prijazno poprosil, da mi napiše spis, češ da ga bom jaz prepisal in ga samo zamenjal, ko bomo mi pisali spise. In prav to sva naredila. Do tistega dneva, ko smo omenjene spise pisali, jaz pri tem profesorju nikoli nisem dobil več kot minus dve, dvojka je bila že praznik. In smo potem pisali tiste spise, pa sem jaz sestričinega, z mojo lastno roko napisanega (prepisanega) oddal in ne boste verjeli – spet sem kasiral minus dve!«

Z Junkarjem in Pestnerjem

Zanj nerazložljiva krivica je imela naravnost usodne posledice: »Domači so za moje slabe ocene pri slovenščini seveda krivili nogomet in mi prepovedali treninge. To je bila zame ena najhujših kazni v življenju, če že ne najhujša. Še mesece pozneje sem hodil gledat vrstnike in me ni prav nič sram priznati, da sem takrat tudi kakšno solzo prelil. No, je pa vse skupaj vodilo k temu, da me je v svoj objem dobila glasba. Ob vikendih sem komaj čakal, da sem odšel domov, kjer sem imel prijatelje, in naneslo je, da so me v svoje vrste zvabili tisti, za katere je bila glasba najpomembnejša zadeva v življenju, pa sem tudi sam za kitaro prijel – in bil pečen. S sedemnajstimi sem se doma skrival v omari in v njej vadil kitaro, da me domači ne bi slišali in mi še tega prepovedali. Trmast sem bil že takrat. Sicer sem pa tako in tako vseskozi imel nekakšen občutek nečesa manjšega, ker sem iz kmečkega življa vznikel in sem se vedno moral dokazovati, vsaj zdelo se mi je, da se moram.« Tone je vpisal, kakor mu krajše sam pravi, elektro faks, in tudi to prizna, da mu ni šel: »Da ne bi bogu časa kradel, sem se odločil, da grem odslužit vojake. Pa sem šel, v Ajdovščino, in tam naletel na Naceta Junkarja pa na Ota Pestnerja in sem pristal v vojaškem bendu, na bas kitari, čeprav je takrat sploh še nisem znal igrati. A manjkal je ravno bas kitarist, jaz sem se pa kar, priznam, malce brezglavo, javil, pa so me lepo domov poslali in sem šel takoj kupit bas kitaro in v štirih dneh sem se naučil osnov, preostalega pa na vajah. Še po tem, ko sem slekel vojaško obleko, sem se vračal, kot civil, na špile s to vojaško zasedbo, pa prav fletno smo se imeli.« Po odsluženi vojaščini se je spet pokazala Košmrljeva trma: »Odločil sem se, da bom diplomiral. Zagrizel sem v študij in ga res uspešno dokončal, potem sem se pa v zaposlil v Iskri, a kaj kmalu začutil, da je napočil čas, ko bi bilo modro, da si omislim kakšno glasbeno skupino. Tako se je rodil Pop Design. Ime skupine mi najprej ni bilo ne vem kako všeč, a so me preglasovali in z leti sem ga tudi jaz vzel za svojega.«

Najboljša so jetrca

Kakor nadaljuje, je vse drugo znano in predvidljivo, kakor po dežju posije sonce, se tudi po soncu pooblači: »Začeli so se manjši in večji uspehi, začelo se je popolnoma novo življenje, začeli so se vzponi in z njimi tudi pregovorno obvezni padci (hvala bogu, je bilo teh le par) in začela se je glasba, glasba in še enkrat – glasba.« Za trenutek obmolkne, kot bi želel s tem pokazati, da je glasbenih spominov za tisoč tovrstnih pogovorov, kot je najin. So pa še druge stvari. »Na smuči se postavim še dandanes in presmučam vsaj mesec dni na leto, res pa je, da mi od nedavnega morje pomeni malce več. Komaj čakam poletje, da se podam na čoln in na Kamenjak, pa v Rovinju lotim ribičije. Morje me je preplavilo s svojo mogočnostjo, ki je na trenutke tudi najlepša intima narave in moje sozvočnosti z njo. Pa kljub temu, vsemu božansko morskemu, vseeno odkrito priznam, da ga čez resnično sveža svinjska jetrca, pražena na čebulici, preprosto – ni! Vsaj zame – ne! Moja zdrava kmečka genetika? Ne vem! Pa se tudi nikoli o tem ne sprašujem, ker se zdaj, pri teh letih, dodobra zavedam, da so mi družinske in krajevne korenine dale tisto največ, kar človek sploh lahko dobi: vso lepoto preprostega življenja!« zaključi.