S slikarjem Anžetom Gallusom Petelinom se dobiva pred Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, kjer že 13. samostojno razstavlja. Džentelmensko me popelje skozi prostore naravnost do svojih stvaritev. Anžeta, ki se je rodil v Postojni, je v rani mladosti zasebno izobraževal slikar Zmago Modic. Končal je študij slikarstva na šoli za risanje in slikanje. Za opus 60 slik z naslovom Človek je prejel posebno priznanje za odličnost. Živi in dela v Kamniku pod Krimom. Njegova umetniška energija ga je pred kratkim popeljala celo do prve samostojne razstave v Londonu, mestu, kjer bi, kot pravi, z veseljem ustvarjal še naprej.
Vse počne s strastjo
29-letni Anže je dobesedno petelin! Pravi namreč: »Vse, kar v življenju počnem, delam s strastjo. Tak sem, včasih je to dobro, spet drugič bi bilo verjetno boljše, da bi stvar dvakrat premislil in ne bi bil petelin, ki gre več kot enkrat na led. Ogromno svoje strasti pa posvetim ljubezni, ustvarjanju, kuhanju in iskanju novih strasti.« Ko opazujeva slike, prizna, da je celo odvisen od ustvarjanja. »Brez tega res ne bi mogel živeti. Potem so tukaj še bazilika, olive in morje. Temu se preprosto ne morem upreti in nekontrolirano moram vedno skočiti v morje, pa naj bo petek, ponedeljek, zima ali pa poletje.« In pivo. Obožuje ga. V njegovem življenju že od nekdaj tudi ženske igrajo veliko vlogo. »Lahko rečem, da sem bil čuden že kot otrok, nikoli se nisem zanimal za avtomobile in preostale stvari, ki naj bi pritegnile pozornost fanta v obdobju zgodnje mladosti. Rajši sem nabiral travniške cvetlice in jih v šopku dajal puncam, ženskam. Ženske globoko spoštujem in sem častilec vaših lepot. To se seveda pozna tudi v mojem ustvarjanju.«
Slikar in poet
Poleg likovnega ustvarjanja je njegova zvesta spremljevalka tudi poezija. »Z njo lahko odpotujem v svetove, ki me pomirjajo, me razumejo in potolažijo. Jaz pravim, da si s tem čistim dušo, in če je to še všeč ljudem, me to toliko bolj veseli. Do danes sem napisal preko 2500 pesmi. Zadnja je bila ljubezenska. Skoraj ni minute, da se mi v glavi ne bi risale skice oziroma pisale pesmi. Se pravi, ustvarjam vedno in povsod.« O svoji prihodnosti težko govori. »Ker sem, kot rečeno, človek strasti. Sledim srcu in težko že za jutri rečem, kje bom, s kom bom. Mogoče sredi Londona, morda v gozdu ob mogočnem hrastu.« Vsekakor pa za zdaj ne bomo občudovali njegovih slik na najvišji slovenski gori. »Pred dobrega pol leta mi je prišla na pamet ideja, da bi naredil nekaj edinstvenega in prvi v tej moji ljubi Sloveniji, in ker imam rad izzive, sem se odločil, da bom pripravil razstavo na temo Triglava na samem vrhu Triglava. Slovenski ponos. Ves projekt se vrti okoli številke tri. Triglav, tri slikarska dela, tri ure trajajoča razstava ... Žal je Slovenija taka, da si za hec in zabavo mečemo polena pod noge, smo pravi nori gozdarji. Hudo mi je, da me ne podpirajo v moji domovini in da bom verjetno moral podoben projekt speljati v kateri od sosednjih držav. Žal.«