Že 65 dni je od padca še enega ameriškega tabuja. Ah, komu mar za Trumpove ZDA. Slovenija je z drugega planeta. Pri nas se to ne dogaja. Pravi slovenski moški sicer z naslado spremljajo obširno poročanje slovenskih medijev o pikantnih podrobnostih ameriških seksualnih predatorjev, ki so hkrati mogočne figure zabavne industrije ali politike.
Že devet dni je od čudnega imenovanja. New York Times, ki je sprožil afero Weinstein, ima novo urednico, gender editor. Le kako bi to prevedli v slovenščino? Urednica za odnose med spoloma? Pri nas ni potrebe za kaj takega. Saj vam pravim: naši fantje od fare, ki posedujejo družbeno moč, so pravi gospodje, ki si ne bi drznili iti dlje od nedolžnega flirtanja. Brez dotikov, seveda. Že tri dni je od dneva, ko sem se ustrašil, da se bo, bog ne daj, tudi v Sloveniji zgodil potres, ki je pred 65 dnevi stresel Ameriko. Gledal sem odličen prispevek novinarske kolegice v večerni oddaji Uroša Slaka.
Tako ga je napovedal: »Dve besedi, ki sta spremenili svet s hitrostjo, kakršni v našem življenju še nismo bili priča: #JazTudi. Bili so tisti, ki so si upali spregovoriti, tisti, ki so rekli dovolj in s svojim pogumom sprožili dobesedno revolucijo, ki je kot ogenj zajela ves svet. To so ženske in moški, letošnji junaki, ki jih je revija Time poimenovala lomilci molka in jih razglasila za osebnosti leta. Zoperstavili so se spolnemu nadlegovanju in v kratkem času jim je uspelo razkrinkati in zrušiti nekaj najvplivnejših ljudi na svetu, od hollywoodskih mogotcev do poslovnežev in medijskih ikon.«
Z grozo sem poslušal piko, ki jo je novinarka postavila na konec prispevka: »Nič več. Nikoli več. Dovolj.« Uf, bomo zdaj v Uroševem studiu gledali razpravo o relevantnosti teme v Sloveniji? Še huje, bomo gledali slovenske #MeToo? Oddahnil sem si. Ni še čas. Saj je šele 65 dni od ameriškega potresa.
Dovolj ironije?
Da.
Že 42 let je od intervjuja, ki ga je slovenski velikan Boris Pahor v Trstu objavil v zamejski reviji Zaliv. Krščanskega socialista, enega od herojev Osvobodilne fronte, Edvarda Kocbeka je pomagal spraševati pisatelj Alojz Rebula. Načeli so največji tabu tragičnega slovenskega 20. stoletja. Povojne poboje. Zamejstvo je bralo, Slovenija/Jugoslavija ni smela. Pahor za nekaj let ni smel prestopiti italijansko-jugoslovanske meje.
Že 34 let je od eseja Krivda in greh nekdanje vernice v komunizem Spomenke Hribar. Lani je v intervjuju za Mladino povedala: »Do leta 1947 sva bili z mamo v Beogradu, ko sva prišli v Slovenijo, mami kot članici Komunistične partije nihče ni nič povedal, o tem se v šoli nismo učili. O tem se ni govorilo. Ob dejstvu povojnega pomora sem se čutila prevarano, kot da bi mi kdo ukradel nekaj dragocenega, pa se je izkazalo, da je bila iluzija. Manipulacija.«
Esej je temo pobojev iz zamejstva pretihotapil v Slovenijo. Ni še bil čas. Sedem let pozneje, leta 1990, je bila Spomenka kot heroina slovenske pomladi na prvih demokratičnih volitvah izvoljena v takratno skupščino kot poslanka zmagovite protikomunistične koalicije Demos. Poboji so postajali vse pomembnejša tema, a še ni bil pravi čas. Čeprav je imel tabu na glavi le še nekaj sivih las.
Že več kot 8 let je tega, ko je odpadel še zadnji siv lasek. Padel je v Hudo jamo. Leta 2009, celih 34 let od Kocbekovega intervjuja v Zalivu, smo prišli do šibkega nacionalnega konsenza o neopravičljivosti povojnih pobojev.
Pri tem nam je pomagal v Sloveniji izbrisani Bošnjak, ki mu je srebreniški genocid za vedno izbrisal veliko sorodnikov, tudi dva brata. Mehmedalija Alić. Izbrisani, ki se ni pustil izbrisati. Rudar, ki ni hotel molčati. Človek, ki si je štiri leta po grozljivem odkopu Hude jame upal napisati knjigo in se izpostaviti s svojo osebno zgodbo. Nekdo, ki ni hotel postati Nihče. Slovenski molk o spolnem nadlegovanju v povezavi z zlorabo moči in patriarhalno nadvlado seveda ni primerljiv z molkom o največjem tabuju tragičnega slovenskega 20. stoletja. A zdi se mi, da lahko nekatere vzporednice vendarle potegnemo.
Kako je mogoče, da dva meseca vsak dan spremljamo zgodbe iz ZDA pa tudi iz Bruslja ali Avstrije, v Sloveniji pa se plaz ni sprožil niti po mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami, 25. novembru?
Kako je mogoče, da sem ob odpiranju teme v zasebnih krogih najprej naletel na začudenje ob postavljanju vprašanja, zakaj to v Sloveniji ni tema? In zakaj sem kmalu za tem vendarle slišal zgodbo o nekdanjem poslancu, ki da ženski roko tako, da ji v dlan usmeri sredinec? Ali o nekdanjem ministru, ki je ženskam ponujal adrenalinsko vožnjo po prestolnici s prižganimi policijskimi lučmi?
Urednica za odnose med spoloma je v časniku New York Times zapisala: »Morda prvič v zgodovini močni moški padajo kot domine, ranljivim ženskam pa verjamemo.«
Kdo je slovenski Weinstein?
Jaz ne vem, morda veš ti: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled..
