Katanec ne ve, kdaj 
je privekal na svet

Srečko Katanec. Nogometaš. »Že pri rojstvu oziroma pri določitvi datuma mojega rojstva ni šlo vse tako kot pri običajnih ljudeh. Mama mi je povedala, da babice v porodnišnici niso ne vem kako natančno zapisale datuma mojega rojstva pa ure, in še danes ne vem, ali je bilo pet čez polnoč ali pet pred polnočjo. No, skratka, obveljal je datum 16. julij, takrat sem začel s fuzbalom,« se pošali že na začetku najinega resnično sproščenega pogovora.

»Direkt v litostrojske barake so me prinesli. Starši so namreč službovali v Litostroju, mama je že ob treh zjutraj vstajala, da je pravočasno skuhala malico za delavstvo. Sem bil ta drugi sin, imam štiri leta starejšega brata. Ma, ti povem, mi smo, odkar se zavedam, žogo nabijali, najprej tam, na igrišču OŠ Hinka Smrekarja. Se spomnim, da so bili goli povsod, kamor si se obrnil. Pa kozo klamf smo se tudi šli. V šolo smo pa čez tire hodili, je bilo kar nevarno, četudi so bile zapornice, jih je tisti, ki je bil za to pristojen, včasih pozabil spustiti, pa je bila kar panika, mislim, za starše!« opisuje najzgodnejša leta. »Oče Josip je bil dinamovac, pa je enkrat brata na motor, imel je NSU, posadil pa sta šla v Zagreb na tekmo. Meni se je pa to tolk za mal' zdel', da sem jo pobrisal od doma pa sem spal med švelerji, me dva dni ni bilo domov, tako sem bil užaljen, ker me nista s sabo vzela. No, saj me tudi nista mogla. Kje bi pa sedel?!«

»Nogomet je bil zame – življenje. Odkar pomnim. V četrtem razredu sem dobil en špon, pa mi je Nikola Popivoda, trener, zagrozil, da ne smem na treninge prihajati, dokler ga ne popravim. Pa je spet nastopila tista moja pregovorna trma in 14 dni sploh nisem šel v šolo, tako me je prizadelo, da mi nekdo jemlje tisto, kar imam na svetu in v življenju najraje, samo zato, ker sem en šus fasal?! Trapasto, da bolj ne bi moglo biti!« pojasni svojo trdo, kleno življenjsko premočrtnost, tako ekstremno značilno zanj. »Je bil hec, ko je prfoksa na koncu osemletke izvedla nekakšno demokratično ocenjevanje vedenja in je naročila vsem učenkam in učencem, naj kar drug drugega ocenimo. Pa je naneslo, da so sošolke in sošolci meni prisodili oceno primerno, nekemu sošolcu, ki si tega očitno ni zaslužil, pa vzorno, potem je pa prfoksa totalno ven padla in rekla, da če bo imel pa ta vzorno, naj ima pa še Katanec vzorno. Pa sem imel – vzorno, kar je bila takrat moja najboljša ocena!« nabrito, s kančkom zafrkljive dobrodušnosti oriše osnovnošolsko peripetijo.

»Na valeti smo plesali in mi je sekirca v med padla, ko sem za soplesalko dobil eno najlepših bejb, samo kaj ko je potem z njo poplesaval samo še neki učitelj, jaz sem ju pa opazoval,« pripomni. »Na srednji gradbeni se nisem ujel, ne s študijem, še manj z učitelji, pa sem hitro presedlal na srednjo železničarsko in jo uspešno dokončal. Poleg nje je bil stadion ŽŠK Ljubljana, kjer sem preživel vse proste ure. Idila je bila skoraj popolna!« opiše preplet nadaljnjega izobraževanja in nogometne poti. »Treniral sem ure in ure, trdo in čisto do konca. Pa je prišel na oglede trener Olimpije, ki je bila takrat zame pojem, Vukašin Višnjevac, in izbral pet fantov, mene pa ne, pa mu je naš trener Mladenovič rekel, naj tudi mene vzame. Potem sem tako, kot nekakšna črna ovca, prišel do Olimpije. Da sem bil črna ovca, me je tako podžgalo, da sem še tisočkrat bolj zavzeto treniral kot drugi. Zgodba se je ponovila tudi takrat, ko je Nikola Popivoda izbiral fante za reprezentančno selekcijo, pa smo igrali, ne vem točno, s kom, v Kamniku, zabijem dva gola, pa me Popivoda ne izbere v reprezentanco. Se mi je spet tako zafržmagalo, da sem še krepil že tako do meja skrajnosti intenzivne treninge, samo da bi dokazal, kako se Popivoda moti!« strastno razloži.

»V vojski, v Travniku, so me dodelili v tehnično službo in na vidiku je bilo spet nekakšno izobraževanje, meni pa učilnica nikakor ni dišala, pa sem se vedno znova javljal za kopanje jarkov, kar mi je bilo veliko ljubše kot sedeti pred tablo, samo so me hitro pogruntali in sem potem pač moral neke izpite opraviti. In sem tudi jih! Sem pa takrat tudi lahko treniral, na stadionu Železničarja, trener je bil legendarni Ivica Osim!« opiše izkušnjo z JNA.

»Takoj po vojski sem se dogovoril z Dinamom, kjer sem potem ostal pod vodstvom Čira Blaževića samo deset mesecev, čeprav sem podpisal za štiri leta. Nismo se ne vem kako ujeli in sem odšel kar na morje, potem so me pa, pičla dva dneva pred iztekom prestopnega roka, našli tovariši iz beograjskega Partizana in postal sem partizanovac, Nenad Bjeković pa moj trener. Dve leti sta bili nepozabni. Nobene pretirane papirologije, vse je bilo na častno besedo in vse je klapalo. No, potem smo pa izpeljali zelo ugoden posel in sem odšel, kot prvi takratni nogometaš, ki še ni dopolnil 28 let, ta starostna meja je bila takrat zakon, v Stuttgart, kar je bil moj prvi veliki karierni met. Deset mesecev sem ostal, potem je pa Stuttgart z mojim prestopom v Genovo, k Sampdorii, zaslužil dvainpolkrat toliko, kot je zame dal Partizanu, jaz sem pa tudi naredil naslednji veliki karierni korak,« pripoveduje.

»Ženo sem spoznal v Ljubljani, že veliko prej, sedem let je mlajša, z mano je šla v Genovo, poročila sva se leta 1990, leta 1992 pa se je rodil sin Oliver. V Genovi sem v petih letih doživel malodane vse, kar si nogometaš lahko želi: osvojili smo vse možne lovorike, vse v pičlih treh letih, ekipa je bila fenomenalna, razmere za delo pa še bolj. Trener je bil Vujadin Boškov, takratna igralska posebnost pa brazilski kolega Toninio Serezo, oče štirih otrok in družinski solastnik štirih psov, človek, ki je skoraj vedno zamudil na trening. Pa se je nekoč primerilo, da je pet minut pred treningom prišel v slačilnico trener Boškov in se na zaprta vrata naslonil in opazoval, kako smo se pripravljali na trening, pa je kar na enkrat butnilo v tista vrata, na katera je bil Boškov naslonjen, tako da ga je dobesedno vrglo na sredino sobe. Hja, seveda, Toninio, ki je spet zamudil, je na svoj način vstopil v slačilnico, ves v paniki, ker je spet zamudil!« obuja spomine.

»Kuhati preprosto ne znam, sesati so me pa navadili, ker imamo doma tri pse in dve mački in se dlakovja kar nabere. No, v trgovino tudi grem, če mi žena napiše, kaj naj prinesem, seveda, drugače prinesem samo radensko. Jem vse, le sladkosneden nisem in si ne predstavljam, da bi si šel prečudovit okus slastne morske ribe, zalite z žlahtnim, izbranim vinskim kaplovjem, kvariti z neko sladico,« opredeli svoj elementarni odnos do prehranjevanja. »Če kje, potem mi je lepo na domačem vrtu, v krogu domačih, kjer najdem svoj mir. In še dandanašnji me, včasih tudi do solz, gane, ko kje komu od naših zaigrajo slovensko himno. To je čast in nepopisen ponos!« pove tako iskreno, da seže v srce.

Srečko, naj ti bo danes še prav posebno lepo. Naj ti zdravje služi, vsem tvojim poškodbam navkljub. In ostani tak, kot si bil do dneva današnjega: pošten do sebe in do drugih, skalnato neomajen in kleno trden možak, ki natanko ve, kaj hoče, in zna in zmore to tudi udejanjati. Vedno in povsod in kar naprej. Vse najboljše, Srečko!

Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:

Slaščičarna Maxi

Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.

Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa