Kar lahko narediš zdaj, lahko tudi po siesti!

»Hm, težko rečem, da sem zelo navezan na eno lokacijo. V zadnjih dveh letih sem se namreč kar osemkrat selil. No, zdaj mi je ideja o domu že bližja, verjetno to pride z leti,« pravi radijski voditelj Klemen Bunderla, ki je do zdaj potoval le po Evropi. »Poleg vseh sosednjih držav sem obiskal še Španijo, Nemčijo, Bolgarijo in Francijo. Pariz ima tako noro energijo, da bom zagotovo kmalu spet tam. No, najbolj pa si bom zapomnil počitnice v Italiji, mogoče tudi zato, ker sem se tja prvič podal z nahrbtnikom.«

Reggio di Calabria na skrajnem jugu Italije je poseben košček sveta, meni Klemen. »Občutki so bili zelo mešani. Vso pot na jug sem potoval sam in z vlakom in lahko rečem, da je bil stik z Italijani, ki živijo na severu države, veliko bolj plehek in mimobežen kot na jugu. Logično, ko se ustaviš v Rimu, se vsem mudi. To me je kar motilo. In ko sem šel v trgovine … Če ne bi vedel, da sem se ustavil v Rimu, bi mislil, da sem na Kitajskem! Vse trgovinice okoli železniške postaje so imeli Kitajci. Sem imel vsaj koga v bližini, ki govori še bolj smešno italijanščino od mene,« se pošali simpatični radijec.

»Ljudje na jugu Italije pa, kot da ne bi bili iz iste države,« meni Klemen. »Vse gre bolj po črnogorsko, vročina pa je taka, da njihovo siesto zelo dobro razumeš in tudi prakticiraš. Večina ljudi, ki sem jih srečal, je bila tudi zelo prijazna. Tisti čas sem imel bolj odštekano, črno-belo frizuro, in ko sem šel kupit sadje in vodo k eni kot zemlja stari branjevki, se je moji frizuri tako nasmejala, da sem vodo dobil s scontom! Končno se mi je moj čudni videz izplačal,« se zasmeji Klemen.

Jug Italije je zelo umazan, razočaran pa je bil tudi nad kavo. »Ker je bila tako zanič, sem si jo hotel skuhati sam, ampak v Kalabriji iz pip teče slana voda! In če ti zmanjka ustekleničene … ja, si lahko mislite. Da o slanem umivanju zob ne govorim!« Najbolj navdušen pa je bil nad njihovo hrano. »Razni obloženi kruhki, solate, sadje … In vse dobiš z nasmehom! Zelo so sproščeni, kljub zgodbam o mafijskih obračunih.« Presenetila ga je tudi nerazgledanost starejših prebivalcev. »Veliko jih namreč sploh ne ve, kje je Slovenija, čeprav smo sosedi. Niso še slišali niti za Jugoslavijo niti za Tita.«

Kot že rečeno, je v Italiji najraje jedel obložene kruhke. »Imajo res okusno zelenjavo, sadje, morske sadeže, verjetno zato, ker je hrana lokalna in sveža. Najbolj so mi šli v slast prigrizki iz posebnih kruhkov, mocarele, sveže bazilike. Joj, pa sem spet postal lačen,« se nasmehne voditelj. »Zanimivo je bilo tudi, ker sem moral po vsako stvar na svoj konec, torej po kruh v pekarno, po sadje k sadjarju … Aja, pa sladoled! Ta je bil tudi odličen. Tukaj nekje pa se moje gurmansko izkustvo že konča. Pač sprašujete vegetarijanca.«

Jugu Italije pregovorno vlada mafija in takšno kar malce strašljivo izkušnjo je doživel tudi Klemen: »Zgodilo se je, ko sem se odpravil na večerni tek. Šel sem nekoliko ven iz naselja, kjer živijo najrevnejši. Nekje na pol poti so se ljudje začeli ozirati za menoj, celo ustavljati z avtomobili in buljiti vame. Ko so se zbrali za mano mulci z motorji, me je že resno zaskrbelo. Nakar zaslišim močan pok. Kot da bi kdo vrgel konkretno petardo. Malo sem skrajšal tek in šel nazaj v stanovanje. Naslednji dan sem govoril z domačini in seveda me je zanimalo, zakaj so me vsi gledali kot deveto čudo. Povedali so mi, da pač v Kalabriji ne tečejo, razen če bežijo. Tisti pok, ki sem ga slišal, pa je bil verjetno še en mafijski obračun. Pred lokalno picerijo sem celo videl, kako je eksplodiralo, verjetno so se tako znebili lastnika, ki česa ni redno plačeval.«

Sicer pa je bila najzanimivejša izkušnja celotnega potovanja – pot do tja. »V Kalabriji sem obiskal prijateljico Katjo, ki se je tam učila jezika, sem pa tja namenoma potoval sam in z vlakom. Da čim več doživim in da sem se prisiljen znajti sam. Sicer tam ni neka divjina v slogu Beara Gryllsa, ni pa tudi pisarna oziroma studio, kjer vse presneto dobro poznaš. In poleg lepih spominov in neverjetnih poznanstev mi je potovanje pokazalo, da so ljudje z več kot pol manj lahko vsaj še enkrat bolj srečni, sproščeni. Pa še to – kar lahko narediš zdaj, lahko tudi po siesti,« v smehu sklene radijec.