Kako smo lovili Zrneca 
in se pri tem še smejali

»Kako zelo se ti pa mudi?« sva z Jurijem Zrnecem v prvem telefonskem pogovoru optimistično načrtovala intervju še pred prvomajskimi prazniki, da bo zagotovo narejeno do roka, in se v prijateljskem tonu dogovorila, da se slišiva – še raje bi videl esemesava ali mailava – takoj po 1. maju. Časa je bilo še mesec in pol. »Pa nič o osebnem življenju, samo o projektih, ki jih delam, jih je kar nekaj. Večinoma so povezani z glasbo. Pripravljamo en hud projekt, boš videla, samo zdajle še ne morem o tem. Več ti bom mogoče povedal na intervjuju. Fajn bova naredila,« me je do konca zmotiviral. Jurij je privolil v intervju, kar ni kar tako, pravijo. »Pa glej, da ne boš preveč guglala, ker boš brala samo o tem, da je Zrnec pijanec …« mi je odzvanjal v ušesih eden od njegovih stavkov. Ko sem začela raziskovati, sem si oddahnila, ker se je zmotil. Bog si ga vedi, kdaj je nazadnje preveril, kaj se na spletu piše o njem.

Po praznikih

»Živjo! A si ti pozabila name, kaj?« se je zasmejal v telefon. In sva poklepetala: »Gužva. Gužva. Ne govori. Utrujen sem. Nič ne spim. Cele noči snemamo. Kako si pa ti?« A jaz??? Hm. Zebe me. Nisem pričakovala vprašanja. Prvomajske praznike sem namreč preživela ob morju pa tudi v morju. Srfanje, supanje in potapljanje po štiri ure na dan. »Oh, potapljanje. Lanzarote, to je pravi kraj za potapljanje … No, veš, ne bova se še mogla dobiti. Cele dneve sem v studiu. A lahko prestaviva na konec tedna, lepo te prosim?« je nežno pomoledoval, da mi je postalo nerodno. Vsekakor sem privolila in takoj spet napadla brskalnike, ali je morda že kaj novega.

Konec tedna

Umetniško gledano verjetno vsa njegova dela niso suho zlato, je pa zato veliko vredna njegova pojavnost, ki gledalcu vzbuja ugodje in radost. Jurij Zrnec ima karizmo. Potem ko je na odru Cankarjevega doma »odtekel« slavni tek Marie Mutola, je pritegnil slehernika. Spomnim se, da sem po teh legendarnih Viktorjih šla gledat Ano Karenino izključno zato, ker je v predstavi igral Alekseja Vronskega, in nikakor nisem mogla gledati vloge, ne da bi v njej videla Zrneca. Neprijetno.

Od takrat je minilo deset let. Huda bolezen in poškodba sta ga zaznamovali. Zdaj me bradati dolgolasec s trebuščkom na cesti ne zaustavi, ker ga spregledam. Še manj verjamem, pa čeprav mi piše v gledališkem listu, da na odru trenutno igra Senekta v Kaliguli, ker je v predstavi neprepoznaven starček. Izjemna maska in odlična igra.

Napisala sem mu mail: »Nehala sem te guglati. Jurija Zrneca je dosti več, kot sem si domišljala. Veš, kaj vse si ti že v življenju naredil??? Vse piše. Predlagam, da se dobiva v četrtek ob 9. nekje ob Ljubljanici...«

Na mail mi ni odgovoril. To sem že ugotovila, da raje pokliče. In je res: »Nisem pozabil nate. Ravno sem na poti iz Maribora. Cel dan smo snemali. Utrujen sem. Zvečer imam predstavo. Ojoj, prometna nesreča!!! Trije so se počili! Ojoj, ne morem zdaj govoriti, te pokličem pozneje... Ojoj!!!« Hm. Ni poklical.

Drugi konec tedna

Prevevali so me občutki, ki sem se jih najbolj bala. Jurij Zrnec me bo pustil na cedilu. Svojo raziskavo sem iz svetovnega spleta zožala na lokalno raven. Poklicala sem nekaj urednikov, še več novinarjev in, jasno, njegove sodelavce. »A nisi vedela? On je totalno nezanesljiv … Vedno obljublja do konca in na koncu ga ni … Si pa res naivna... Ja, seveda, meni je takoj rekel ja in se tudi pojavil, ker smo ga dali na naslovnico, ti mu pa tega nisi obljubila … Ah, Jurij, kaj si pa pričakovala?... Ne, ni ga spremenila nesreča, od zmeraj je tak...« Končno sem bila potolažena in pripravljena na intervju, ki se ne bo nikoli zgodil.

Na masažo

Sms-komunikacija. Tokrat brez vsakršnih pričakovanj. Pišem: »Jurij, se bova midva uspela zmeniti? Če me občutek ne vara – ne, kajne? Sploh ni panike. Če nama uspe do petka, sva zmagala. Sicer pa bodi fajn v vseh smislih.«

Jurij: »Srce zlato, zelo želim, da nama uspe … danes snemam do juhuhu … spal nisem skoraj nič, ker smo imeli podelitev nagrad … ampak vseeno bi rad naredil ta pogovor s teboj, zares! Samo da veš, da ne bežim. Lepo te pozdravljam in lepo jutro in še lepši dan!«

Vedela sem, da ne bo zdržal in da bo še poklical: »Utrujen sem. Zvečer sem bil na podelitvi nagrad trusted brand. Dobil sem nagrado. Že drugič. Govor sem imel. Sem rekel, da bi bilo lepo, če bi tudi doma imeli kakšno podobno tekmovanje, namesto da v šolah zvonijo zvončki tistim otrokom, ki jim mamice ne morejo plačati toplega obroka. Sramota. To me prizadene. Potem smo se zaklepetali in sploh nisem šel spat. Si predstavljaš? Brez alkohola. Samo dobra družba in super klepet. Zdaj grem pa direktno v studio do poznih ur.«

Zaupanja vreden?

Dobila sem napad slabe vesti in ga prosila, da se sploh ne dobiva, ker ne želim več nobenega intervjuja z njim. Odločno me je zavrnil: »Intervju bova naredila. Daj, vzpodbujaj me danes, da zdržim!« Čez dan me je seveda neznansko skrbelo. Je človek še živ? Poklicala sem Slavico, najboljšo maserko v deželi tej. V sezoni anticelulitnih masaž me najbrž ni bila vesela, vendar je privolila in naredila sem načrt. Poslala sem mu sms: »Takole. Delam plan. Buditi te začnem ob 10.30. Odpeljem te na limfno drenažo, potem na špargljevo rižoto s tremi žiti, vmes klepetava … Držim pesti zate cel ljubi dan. Sploh te nisem vprašala. A bi tebi morda bolj ustrezalo, da se dobiva ponoči???«

Jurij mi je res odgovoril sredi noči: »Ravnokar fertik! Mrtu! Ne kliči, ker je opasno po životu. Slišiva pa se okoli kosila! Noč.«

Prijatelji so se mi tisti dan močno posmehovali s tistim zoprnim vprašanjem, ali to z vsemi počnem … Češ, če bi tudi njih takole razvajala, dobim intervju takoj.

Ko sem okrog kosila poklicala, sem dobila: »Prezgodaj! Te bom jaz poklical čez dve uri, ko se sestavim! Obljubim!«

Dvomim, da je kot otrok prepeval kot Franc Košir, verjamem pa, da so mu Avseniki pisani na kožo. Imam občutek, da je človek trenutka. Ga prime pa ga mine, a vendar je – najbolj zaupanja vredna osebnost v Sloveniji med igralci! In to že drugo leto zapored.