V soboto, 28. septembra, je bila na velikem odru SNG Drama Ljubljana premiera uprizoritve Svatba Rudija Šelige (1935–2004) v režiji mariborskega gledališčnika Jerneja Lorencija. Gre za izkušenega, kreativnega in večkrat nagrajenega avtorja, ki občasno deluje tudi v tujini, in docenta na AGRFT, kjer predava dramsko igro in praktično režijo. Tokrat se je lotil odličnega besedila, ki »odpira problematiko trhlega odnosa med duševnim zdravjem in človeško zlobo in vprašanje o humanosti v času, ko je kriza zarezala v najranljivejše družbeno tkivo,« kot je zapisano v repertoarni knjižici. »Že precej se vleče ta zgodba med Svatbo in menoj, začelo se je že v času Pipana, se prekinilo, nadaljevalo z Milerjem in končalo s premiero. Nisem več prepričan, kaj je bilo jedro moje fascinacije, a brez dvoma kombinacija radikalno posvetnega na eni in čiste lepote na drugi strani. Trk na videz nezdružljivega, profanega in svetega, zdajšnjega in nadčasnega,« nam je na vprašanje, zakaj ta tekst, odgovoril Lorenci.
Uprizoritev je postavljena v proletarsko gostilno, kjer se ob nedeljah zbirajo posebneži: Shizofrenik, Taja, Ciganka, Korbarjeva, Grobar, Žagar in Miličnik. Tem naveličanim posameznikom sta nasproti postavljena Lenka in Jurij, duševno in telesno prizadet par, ki živi v svojem svetu. »Predstavo, pravzaprav njeno seme, sem položil v inkubator pred kakšnim letom in jo iz njega vzel pred, recimo, šestimi meseci. A pravo delo se je začelo šele z igralci. Brez njih sem nemočen, slep in neumen. Sam in dvomeč,« je dodal Lorenci in razkril, kaj je bil zanj največji izziv: »Kako ne biti ciničen do lepote. Krut ja, a ne ciničen. Nosilka lepote je, seveda, Lenka, in njen Jurij. In kako ne nasesti najpogostejši floskuli, da je svet namreč grd, umazan in prazen in da smo ljudje vse manj ljudje.« Goreča želja Lenke in Jurija je poroka in s tem vstop v družbo, a temu nasprotujeta tako okolje kot cerkev. Tragedija se začne, ko jima nedeljska druščina v lastni režiji priredi poroko.
Rudi Šeligo je Svatbo napisal leta 1980, že naslednje leto je doživela dve uprizoritvi, krstno v Prešernovem gledališču in prav tako odmevno v mariborski Drami. Lorenci nam je zaupal, da ne ve, koga bo njegova predstava najbolj ogovorila. »Upam, da ne gre za določeno družbeno skupino, saj poskušamo nagovoriti, se dotakniti kogar koli. Nismo delali intelektualne ali postpost predstave. Hoteli smo doživetje, da predre opno, da vsaj za trenutek napade obzidje naših in s tem tudi vaših samot, brazgotin ali ran. Nismo želeli biti pametni. Želeli smo biti nespametni, neumni, zaigrani, hrepeneči, odprto frustrirani, plešoči, trpeči in veseleči se. Gledališče, ki se ga občuti, človeško gledališče, zelo preprosto pravzaprav.« Naslednjo uprizoritev si lahko ogledamo že to sredo, natančnejši program pa najdemo na spletni strani www.drama.si.
Igrajo
Nina Ivanišin – Lenka
Janez Škof – Jurij
Maja Sever – Korbarjeva, grobarjeva bivša žena
Tina Vrbnjak – Taja, ločenka
Barbara Cerar – Ciganka
Matjaž Tribušon – Grobar
Aljaž Jovanović – Shizofrenik
Gregor Baković – Žagar (Malič)
Vojko Zidar – upokojeni Miličnik
Maja Končar – Natakarica
