Še eno poletje, še zdaleč ne brezskrbno in lagodno, počasi mineva. Dogajanje pa je vsak dan bolj zapleteno. Tudi na teve ekranih.
Tako smo v teh dneh že gledali in slišali kdo-bi-si-vedel-katero nadaljevanje o tem, kako je mladoletnik neukrotljiv. Gre za fanta iz Zavoda za vzgojo in izobraževanje Logatec, ki je skupaj z mladoletno prijateljico pretepel drugo mladoletnico, menda njegovo nekdanje dekle … Nasilnega 17-letnika so, medtem ko to pišem, že premestili prevzgojni dom Radeče. Vendar nasilje med mladimi ni bistvo današnjega prispevka; gre le za to, kot lahko izberem iz medijev oziroma poročanja o teh dogodkih, kako v Sloveniji to področje ni urejeno. In poročevalci, torej novinarji, kot se zdi, o tem dogodku zadevo le nemo spremljajo. In kar je še huje, vsaj tako se mi dozdeva, vse premalokrat postavljajo prava vprašanja.
Največkrat sogovorniku le prikimavajo z glavo (včasih tako močno, da se jim še mikrofon v rokah trese), namesto da bi poslušali, kaj govori, in bi mu na podlagi tega postavili dodatno vprašanje …
O tem dogodku smo izvedeli vse, le tega ne, kako bodo takšen in morebiten podoben primer rešili oziroma to področje uredili. Edina svetla izjema pri sogovornikih, ki so jih novinarji spraševali, je bil ravnatelj Zavoda za vzgojo in izobraževanje iz Logatca Bojan Bogataj, ki je v kamero povedal, da področja nasilništva med mladimi ne bomo rešili vse do takrat, ko spet ne bomo poleg pravic, ki jih imajo vsi, sočasno uvedli tudi dolžnosti. In tukaj se sprašujem, zakaj novinar, ki o takšnih stvareh sprašuje odgovornega državnega uslužbenca, ne vpraša, ne sprašuje tudi o tem.
Vsekakor se mi zdi, da je v Sloveniji tudi zaradi tega vse tako narobe, kot lahko slišim vsak večer v informativnih oddajah vseh televizij. Zakaj? Po mojem, ker ljudje pomena besede dolžnost ne poznajo več. Vsi govorijo o pravicah in iščejo le te.
Menim, da so za to najprej odgovorni državni funkcionarji oziroma javni uslužbenci, ki so varuhi pravic in tudi dolžnosti ne glede na to, o katerem področju govorimo, naj bo to okolje, človekove pravice, pravice do dela, izobraževanje in tako naprej … vsekakor bi morali vsakomur, ki zahteva svoje pravice za katero koli področje, že istočasno povedati tudi, kaj so njegove dolžnosti. Prepričana sem, da bi potem to prešlo tudi v človekovo zavest. In ni vrag, da se ljudje ne bi začeli zavedati, da pravic ni brez dolžnosti in obratno, da tudi dolžnosti prinašajo določene pravice.
Drugi prav tako precej pomemben fenomen, ki ga v zadnjem času opažam ob gledanju televizije in poročanju o takšnih in drugačnih težavah, s katerimi se spopada naša niti ne več toliko mlada država, je (ne)skrb za okolje.
Letošnje poletje so v ospredju tudi ekološke katastrofe (Kemis, Ekosistemi) in nepravilnosti, ki se dogajajo pri sanaciji le teh težav. Ljudje so upravičeno zaskrbljeni tako za svoje okolje kot tudi zdravje.
In kaj je skupno odgovorom, ki jih ob vseh teh katastrofah izrečejo tisti, ki so za to področje odgovorni, torej javni uslužbenci oz. inšpektorji tega ali onega urada? Na žalost nimamo dovolj ljudi, ki bi opravljali svoje delo. To je, med drugim, v eni od številnih teve poročanj o ekološki katastrofi zaradi požara v podjetju Ekosistemi, izjavila glavna inšpektorica za okolje Dragica Hržica. In ko novinar dobi takšno izjavo, največkrat, kot lahko vidim (in slišim) v številnih teve prispevkih, kima z glavo. Kar je, po moje, nedopustno. Skoraj nikoli ne postavi dodatnih vprašanj, ki se zastavljajo kar sama … Koliko ljudi je zaposlenih pri njih, kaj ti ljudje počnejo vsak dan, kakšno sploh je delo inšpektorjev? Enostavno se zadovoljijo z odgovorom, da je premalo ljudi. In pika. In klicaj! O tem, kaj ti ljudje naredijo za svojo plačo in kaj delajo vsak dan v osemurnem delavniku in tudi zakaj dela ne organizirajo tako, da bodo bolj učinkoviti, pa nikoli ne izvemo nič.
Zdi se, da se številni novinarji vse večkrat zadovoljijo z odgovorom, ki ga dobijo od javnega funkcionarja. In tudi zato, kot sem že zapisala v eni od svojih kolumn, se mi zdi nedopustno, da se vsako poletje na nacionalni televiziji vse gospodarskopolitično kritične oddaje, kot je na primer Tarča, za dva meseca odpravijo na dopust. Zdi se mi, da bi se morali prav v tem času še bolj poglobiti v (ne)funkcioniranje javnih služb in tudi o tem narediti več kritičnih prispevkov, ki bi opozorili na (ne)delovanje javnih institucij in njenih uslužbencev.
Lahko pa je tudi tako, kot je trenutno v Sloveniji, ko gredo čez poletje vsi na dopust in nobena stvar ne deluje. Zdi se mi, da živimo v času, ko si enostavno ne moremo več privoščiti več kot mesečnega nedelovanja državne uprave in vseh pripadajočih institucij (je pa res, da so tudi zaposleni na javni televiziji javni uslužbenci). Pri nas v poletnem mesecu ali dveh nihče ni za nič odgovoren, češ, odgovorni so na dopustu, mi pa nismo pristojni. In prav tukaj vidim vlogo novinarstva in novinarjev. Predvsem televizijskih, saj, če priznamo ali ne, je televizija še vedno najbolj odmeven (resen) medij.
Če res želimo bolje vsem v tej naši državi, bomo enostavno morali sprejeti, da vsaka pravica pomeni tudi dolžnost tistega, ki terja pravico, in da ta pravica in dolžnost pomenita tudi odgovornost.
In ko bomo v Sloveniji to dojeli, tudi novinarji, bomo veliko prej izvedeli za lumparije, za lumpe in lumpije, in se – morda – tudi prej odmaknili od prepada, pred katerim stojimo.