Pogovarjali smo se z režiserjem, s Sašo Pavček, ta je upodobila mamo, Jurijem Drevenškom, njenim sinom v filmu, in Jonasom Žnidaršičem, ki blesti kot voditelj kviza Jos Bauer.
Zgodba družine Novak je resnična. Kako ste jo našli?
Klemen: Urban Novak, kot je v resnici ime našemu Simonu Novaku iz filma, je bil sošolec scenarista Jaše Sketlja. Na neki zabavi so gledali stare kasete VHS, na katerih je bil tudi posnetek oddaje, v kateri se je Urban Novak z družino udeležil kviza Kolo sreče pri Mitu Trefaltu. Bili so v pustnih maskah, nekateri dogodki iz filma so se tudi v resnici zgodili, ampak malo drugače. Iz tega je nastal scenarij, ki pa je zapakiran v film s kar nekaj umetniške svobode. Družina Novak še danes obstaja, so Velenjčani …
Slišim, da so navdušeni nad filmom.
Saša: Prišli so na premiero v Velenje, Urban Novak je rekel, da sem bila natančno takšna kot njegova mama, gospo sem tudi spoznala, bila je navdušena nad filmom.
Saša, Jurij, sta bila tudi vidva navdušena nad vlogama?
Jurij: Navdušen sem bil, da sem bil povabljen. Od takrat, ko mi je Klemen to omenil, do prvega srečanja je minilo tri mesece in mislil sem, da je bilo tisto rečeno kar tako. Potem mi je dal scenarij in se je takoj pokazalo, da je material, s katerim se bo dalo delati.
Saša: Bila sem navdušena, da sem dobila vlogo, na poskusnih snemanjih se pogosto kaj zaplete, ker na primer fizično ne ustrezaš režiserjevi viziji. Ta vloga je drugačna od vlog, ki sem jih doslej igrala v gledališču in na televiziji, ker je komična. Zelo sem uživala v delu z režiserjem, ker je zelo dober v puščanju svobode igralcem, hkrati pa natančno ve, kaj želi dobiti.
Film se dogaja leta 1987. Kako ste ustvarili sceno, kje ste dobili vse stare juge in stoenke?
Klemen: Tu je treba pohvaliti scenografko in kostumografko, Urško Košak in Katjo Hrobat. Zelo sta se potrudili, da smo se lahko prestavili 25 let nazaj. Preiskali smo vso Slovenijo, Urška je dala tudi oglas na internet, da išče avtomobile, ki so s konca 80. let, a so videti novi. Katja je odšla po kostume v Italijo v »second hand shope«; ker so tu vzporedno snemali film Stanje šoka Andreja Košaka in ker se dogaja v podobnem obdobju, je bil fundus na televiziji precej izropan. Obe sta naredili natančno raziskavo časa, poiskali, kako so bile tedaj videti dnevne sobe, brivnica, imeli smo fotografije ulic v Velenju in Ljubljani. Največje težave so bile z zunanjimi lokacijami po Ljubljani, ker na vsakem vogalu visi kak plakat ali svetleč napis, ki ne sodi v tisto obdobje. Na primer bencinska črpalka iz filma, ki je zelo retro, je edina takšna v Sloveniji, našli smo jo v Logarski dolini.
Saša: Na tej črpalki je bil tudi črpalkar ali pa statist. Mi smo večinoma Ljubljančani, v filmu pa govorimo velenjski dialekt in smo se trudili, da smo govorili čim pravilneje. Tisti dan je bilo strašno mrzlo in jaz sem v strahu, da ne bi ponavljali prizora, ker bi nas črpalkar ogovoril po ljubljansko, šla k njemu in mu rekla, naj po velenjsko reče: kk vm loh kej postrežem. In me je nadrl, da je domačin in da ga ne bom učila, kako naj govori (smeh).
Ste zdaj, ko ste že večkrat videli film, opazili še kaj, kar izdaja, da ni bil posnet takrat?
Klemen: V postprodukciji smo digitalno odstranili nekaj napak, na primer bankomat v eni ulici, elektronska vrata pred gostilno, na stenah so bili zelo sodobni grafiti in smo jih brisali. Obstaja še kakšna malenkost v ozadju, a jo bodo gledalci težko opazili. Ipadov in sodobnih tenisk in ur pa ni.
V filmu se vračamo v neke druge čase. Gre za nostalgijo?
Klemen: Film ne prikazuje, da je bilo takrat vse bolje in drugače, prej izprašuje našo sodobno družbo in državo, kot da bi se obračal na jugonostalgijo. Za zgodbo je pomagalo, da se film dogaja v tem času, ker z razdalje laže gledamo na stvari, ki se dogajajo danes.
Saša: Prva kvaliteta filma je, da ne idealizira prejšnjih časov, ampak nanj gleda humorno kritično in ogromno pove o sedanjem času.
Jurij: Film ne sodi, noben lik ne sodi, prikazani so ljudje v tistem v obdobju. Nostalgija pa … na preteklost se vedno gleda malo lepše, tako smo narejeni, drugače bi se nam zmešalo.
Kako ste se vi, Jurij, vživeli v tiste čase?
Jurij: S časi se nisem ukvarjal, pomemben je bil lik. Najstnike pa je razganjalo enako leta 1987 ali pa 2006, ko sem bil jaz najstnik.
Kako pa se vidva, Saša in Klemen, spominjata tistih časov?
Klemen: Spomnim se, da sem hodil v Trst na Ponte Rosso z mamo in babico, da sem dobil svoje prve leviske. Oče je s službenih potovanj po Nemčiji prinesel prve kinderjajčke in milke. Takrat sem bil star 10 let in konca 80. let se spominjam po sončnem pomladnem vremenu, zame je bilo vse lažje, odprto, svetlo, optimistično. Spomnim se tudi, da smo varčevali žepnino, da smo lahko kupili 10 mark ali 100 šilingov.
Saša: Jaz sem bila tistega leta na študiju v Parizu in spomnim se, kako grozljivo je bilo, da si se moral za to, da si dobil dovoljenje za bivanje, že ob pol petih zjutraj postaviti v dolgo vrsto, v kateri so stali vsi priseljenci. Na letališču si dolgo stal v vrsti s t. i. drugorazrednimi državljani in to je bilo zelo stresno. Tudi na šoli so na Jugoslovane gledali kot na drugorazredne študente, dokler nisi z delom dokazal, da si enakovreden ali celo boljši. Zdaj so odprte meje prinesle večjo svobodo in možnosti. Kaj smo in še bomo iz tega naredili, pa je stvar nas tukaj in zdaj.
Kako se spominjate televizijskih oddaj iz tistega časa?
Saša: Spominjam se Mita Trefalta, ker sem v gimnaziji nastopila v enem njegovih skečev skupaj z Marjanom Kraljem. Mito Trefalt je bil tedaj velika zvezda, tam se je gnetlo ljudi, ki so ga hoteli videti, reči z njim kakšno besedo.
Klemen: Ko sem na nacionalni televiziji pregledoval arhivski program, sem ugotovil, da je Jonasov lik Jos Bauer v resnici veliko podobnejši Viliju Ravnjaku, ki je imel pevsko-govorne oddaje z Mišo Molk. Oddaja, ki smo jo prikazali v filmu, ne prestavlja le ene oddaje, gre za skupek oddaj. Pogledal sem veliko oddaj Križ Kraž, Šimekove oddaje pa kakšno od Borisa Kopitarja. Zdelo se mi je pomembno, kako je tedaj enostavnost na televiziji delovala kot nekaj sofisticiranega, kar so ljudje radi gledali. Danes takšnega tipa oddaje ne bi želeli gledati.
Jurij: Ko si kazal posnetke … to so bile pol manj agresivne oddaje kakor danes, ni bilo bombardiranja z informacijami, vsebino, še najbolj pa z obliko. Bilo je druženje na televiziji.
- Jonas Žnidaršič
Švercal le računalnike
V tej številki Vikenda nastopate kar v treh vlogah, kot igralec v filmu Kruha in iger, kot sodnik v oddaji Misija Ema 2012 in kot igralec v predstavi SiTi Teatra Moja dežela. Se tudi vam zdi, da ste povsod?
Želel bi si, da bi bilo to bolj razporejeno, da bi bil človek zaposlen vse leto, a takšna je narava našega posla, dve leti dolgčas, potem pa vse pride naenkrat. Zdaj je malo preveč vsega, verjetno se tudi gledalcem, poslušalcem in bralcem ne ljubi več gledati mojega ksihta povsod.
Družina Novak iz filma tudi zares obstaja in zgodba temelji na anekdoti, ko so se udeležili šova, ki ga je vodil Mito Trefalt. Zdi se zabavno, da zdaj to vlogo igrate vi, ki ste nekoč nosili majice z napisom Bolje Tito nego Trefalt Mito …
Zgodba je narejena v tistih časih, ve se, kdo je bil takrat na televiziji, pravijo, da je zgodba izmišljena in da ni povezave z različnimi ljudmi, a mi že vemo, o kom teče zgodba …
Nad vlogo Josa Bauerja ste bili takoj navdušeni?
Rad snemam filme, to je najlepši posel na svetu. Tematika mi je bila blizu, saj sem na nacionalni televiziji preživel veliko let. Program sem spremljal v 70. in 80. letih, kot študent AGRFT sem »špijoniral« po televiziji in iz zakulisja gledal, kako nastajajo oddaje, ki so se mi zdele najzanimivejše in najprivlačnejše.
Kako pa se spominjate oddaj iz tistega časa?
Kot mladeniču so se mi zdele preveč okorne in robate, želel sem si več sproščenosti. So bili pa to zlati časi televizijske zabave v Sloveniji.
No, da so oddaje postale manj okorne in robate, ste vplivali tudi vi, recimo z oddajo Videošpon …
Vsak, ki nekaj prispeva, pusti svojo sled. To morate vprašati druge, tako domišljav pa še nisem, da bi kar pritrdil tej trditvi. Upam pa, da imate prav.
Kako se spominjate časov okoli leta 1987?
Bil sem na akademiji, spominjam se lepih časov, kolegov, Gojca, Godniča, Korbarjeve …
Kavbojk iz Trsta niste švercali?
Švercal sem samo računalnike, nikoli kave ali kavbojk. Smo pa tudi menjali marke. Ko si dobil honorar na televiziji, si šel takoj v časopis gledat, kakšen je tečaj, in potem si imel kje švercarja, ki ti je to zamenjal v marke.