Pevka. Pa ne samo to, res ne. Že kot triletnica se je zelo rada podila za kokošmi, na kmetiji, pri babici. Prav nič se jih ni bala. Sploh se ni bala nobenih živali in jih ima še danes nepopisno rada. Kot ima rada ljudi okoli sebe. Kar vleče jih nase, ljudi, namreč. Najrazličnejše, ki jih srečuje na svojih nastopih. In vsem se razdaja, dobesedno razdaja, vseskozi in kar naprej in vedno znova.
Prijateljčki poslušali pod balkonom
Zelo je navezana na čudovito družino, v kateri je gor rasla. »Imam nekaj najlepšega, kar lahko človek ima. Tiste moje srčne ljudi, na katere se lahko vedno in povsod čisto do konca zanesem. Oni pa name! Čudovito pomirjujoč občutek, ki kar traja, hvalabogu,« pravi. Še preden je osnovnošolske klopi na OŠ Ledina v Ljubljani povohala, je pri rosnih petih letih že na skrivaj igrala na očetov sintetizator, ko sicer ljubiteljskega glasbenika ni bilo doma. Pa so jo peljali na nekakšen preizkus v glasbeno šolo v Vegovi ulici v Ljubljani in ga je brez večjih težav opravila tako dobro, da so jo za eno leto dali že kar v glasbeno pripravnico, pri šestih so jo pa že kar v ta zaresno glasbeno šolo sprejeli. Potem so doma denarje skup vrgli in Tanja Žagar je dobila pravi pravcati pianino, kar jo je tako razveselilo, da je do stropa skakala. Nikoli je ni bilo treba priganjati, vedno je z največjim možnim veseljem vadila klavir. Ko je prišla iz šole, je bila njena prva in vsakodnevno obvezna pot za klavir. »Odprla sem balkonska vrata, moji prijateljčki so se zbrali pod našim balkonom, pa so odposlušali moje vaje, potem sem se jim pa pridružila v neskončno zabavnih igrarijah dvoriščnih,« pove.
»Ko je moja prva učiteljica Terezika Jurca odšla v zasluženi penzijon, sem dobila neko drugo učiteljico, in takrat je nastopila majhna kriza. Ta je bila pravo nasprotje naravnost fenomenalno človeške Terezike moje in klavir se mi je skorajda zagabil, samo zaradi njenega odnosa poučevalnega,« malce grenko razloži. »Ampak takrat so na sceno stopili moji zlati starši in so v sodelovanju z odgovornimi na tisti glasbeni šoli dosegli, da sem že naslednje leto dobila novega učitelja, meni nepopisno dragega profesorja Vladimirja Mlinariča, pod čigar vodstvom sem kar takoj dosegla svoj prvi mednarodni klavirski uspeh, ko sem na nekem tekmovanju, na Siciliji je bilo, dosegla tretje mesto. Joj, kako sem bila na to ponosna in sem še danes,« hiti razlagati.
Zmaga lisičk na Slovenski popevki
Zelo raznovrstno aktivna je bila že v osnovni šoli. Obiskovala je dramski krožek pa pevski zbor, plesne urice pa še likovni krožek. »Bila sem v drugem razredu, ko je v šolo prišla ga. Filipina z Radia Slovenija, in po avdiciji sem pristala na Radiu, kjer sem snemala najrazličnejše igrice in večkrat sodelovala tudi s teboj, Roman, samo da se ti tega seveda ne spomniš, jaz pa hranim te posnetke najine, veš,« me dodobra preseneti. »No, pa Foxice so se mi tudi zgodile, že v osmem razredu,« pojasni. Osnovni šoli je sledilo izobraževanje, ki je bilo za Tanjo popolnoma samoumevno – Glasbena gimnazija, spet v Vegovi ulici v Ljubljani. »Ko bi ti vedel, kako sem rada v to šolo hodila. Malo zaradi glasbe, veliko pa zaradi fanta, v katerega sem se zaljubila do ušes, in mi je bilo bivanje v šoli nekaj najlepšega,« odkrito prizna in se hudomušno nasmehne. »Veš, ko je Miki (Šarac, op. p.) začel snovati Foxice, so se mu vsi nekako posmehovali, ko je komu prve naše fotografije pokazal. Ampak je natanko vedel, kaj hoče in kako bo to dosegel, in imel je več kot prav, kar se je tudi izkazalo. Ko smo zmagale na Slovenski popevki, sem bila dodobra presenečena, ko mi je moja gimnazijska razredničarka poslala čudovito osebno čestitko za to našo zmago. Mi je ogromno pomenila ta njena podpora, res mi je,« oddrdra tako vznesena, da solze samo še čakajo, da bodo na plan privrele. »Šola je bila pri meni vedno na prvem mestu. Se spomnim, da sem skoraj na vsa gostovanja (bilo jih je za velik ocean!) nosila šolske knjige in sem se kar med vožnjo učila,« razloži neomajno odgovornost do izobraževanja. »Spomnim se tudi končnega maturitetnega koncerta, kar dolg je bil, ta izpit, v bistvu. Pa sem vse odigrala zbrano in s kar hitrim tempom, saj so me spodaj, v avtu, že čakali Foxice in Miki, ker smo morali biti zvečer že na nekem nastopu. Noro, res,« pridoda. »Tudi pela sem v gimnaziji in profesor Tomaž Habe je imel posebno navado, da nas je klical takole: 'No, gremo, tenorji... no, pa Tanja Žagar,« med smehom prešernim komajda iztisne iz sebe, tako se smeji. Spomnimo se je tudi po tem, da je ljudem od veselja rada skakala v naročje, tudi po zmagi na Slovenski popevki je to naredila.
Ponočnjak
»Vedno sem bila bolj ponočnjak, tudi učila sem se veliko lažje ponoči. Zjutraj, zarana, nikakor nisem bila sposobna človeku primerne komunikacije. Če me je kdo poklical pred dvanajsto, je vedno presenečen porekel približno takole: 'Oprostite, gospod, bi lahko z gospodično Tanjo govoril?' Hja, tako sem basirala. Si ti predstavljaš, da bi še kadila poleg vseh globin mojega naravnega glasu?!? To bi bil šele – bas,« ne more iz svoje razigrane kože prikupna Tanja. »Na samostojno pot sem se podala po temeljitem premisleku, sama sem se zanjo odločila, vendar v dogovoru z Mikijem, ki mi še danes stoji ob strani. Sem se pa po akademiji tudi zaposlila, in sicer v Glasbeni šoli v Logatcu, kjer poučujem še danes,« plete misli, in to v strašnem tempu. »Alkohol me nikoli ni niti malo zanimal, je bilo vedno preveč resnega in odgovornega dela. Koncerti moji, neposredni stik s publiko, z ljudmi, ki kupijo vstopnico, da bi poslušali prav moje pesmi in v moji izvedbi, mi pomenijo veliko več kot festivali,« razloži odnos do dela. »Marsikaj me gane, ker sem pač izjemno občutljiv človeček. Ko je, na primer, Tina Maze na startu, jaz že jokam. Ena najbolj ganljivih peripetij, ki sem jih sama zakrivila, je pa tista, ko sem presenetila očija prav za njegov rojstni dan. Že prej sem mu naložila, da se mora naučiti neko pesem, češ da jo bova potem na Festivalu družin, ki sem si ga seveda preprosto izmislila, midva skupaj zapela (rekla sem mu, da bo omenjeni festival čez nekaj časa nekje na Štajerskem!). No, potem sem pa vso družino povabila na koncert, ki sem ga imela v Kamniku, in moj oči je prišel, nič hudega sluteč, seveda, jaz sem ga pa kar na oder povabila in mu, totalno presenečenemu, povedala, da tistega družinskega festivala pač nikoli ne bo oziroma da bo kar zdaj, in sva potem ganjena zapela tisto pesem. Potem se je na odru prikazal še moj brat (oče prej ni vedel, da je tudi on na koncertu!) z veliko rojstnodnevno torto, pa smo vsi lepo družinsko družno jokali, publika pa z nami. Da ti srce raznese, tako je bilo lepo,« že z rahlo orošenimi očmi komaj spelje zapisano do konca.
Tanja, zdravja klenega ti želim, tako, iz srca ti ga želim. Da boš lahko ohranila ta svoj neverjetni življenjski elan, ki vročično vre iz tebe neprekinjeno. In da boš s svojimi skladbami lepšala življenja, tudi tistih, katerim skorajda najrajši prepevaš: varovankam in varovancem varstveno-delovnih centrov po Sloveniji, ki so te tako ali tako že vzeli za svojo. Kot velikanska množica drugih ljudi. Vse naj in še boljše, draga Tanja!
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili: Slaščičarna Maxi |
