Je ljudski in hkrati moder

V dolgi in razgibani igralski karieri je Vlado Novak, letošnji dobitnik Borštnikovega prstana, pred tem so mu dali že sedem drugih Borštnikovih priznanj, igral vse mogoče. Razen najstnikov, ker nikoli ni bil tak tip, pa še lasje so mu že kmalu izpadli, in Hamleta, ki ga ni nikoli zares čutil ali razumel. Tako kot na primer ni začutil gledališke estetike Tomaža Pandurja, ko je ta neko obdobje vladal mariborski Drami, v kateri Vlado igra že več kot tri desetletja.

Upor Pandurjevi estetiki

»Če igralec ni v središču dogajanja, potem ni nič,« vztraja od nekdaj, in zato se je takrat Pandurju povsem odkrito uprl. Zato ker Vlado Novak nikoli ni spadal med plašne ljudi. In ker zna prisluhniti notranjemu glasu, ki mu pripoveduje, kaj je zanj dobro in kaj ne. Veščina, ki se je je naučil že zelo mlad, potem ko je končal prvo stopnjo ekonomije na takratnem VEKŠ in pol leta celo delal v Tamu, pa se zaradi gastritisa, ta pride s stresom, odločil, da ne bo ekonomist, ampak igralec. In se je vpisal na AGRFT.

Ne povsem po naključju, pred tem je precej nastopal v ljubiteljskem gledališču Slava Klavora, tudi v mariborski Drami je leta 1972 dobil vlogo, in zaradi teh izkušenj so ga še med študijem za eno leto vzeli v službo v PDG v Novi Gorici. Ampak kolcalo se mu je po Mariboru, po tem tako ljubem mu mestu, o katerem mnogi govorijo slabšalno. Po krivici, zares, pravi Vlado, ki hkrati zavrača stereotip, da se Ljubljančani in Mariborčani ne morejo razumeti. V Ljubljani so prijatelji in odprte duše, h katerim gre rad, saj je družabne sorte; ampak vabilo v ljubljansko Dramo je nekoč vseeno zavrnil.

Govorec na protestih

Od Maribora se ne zmore zares posloviti, zanj pa hoče tudi kaj narediti. Zato se je med drugim pridružil gibanju Skupaj za Maribor, pri katerem ga je pritegnila »neverjetna strpnost«, in bil glasen govorec na protestih. Zdi se mu prav, pravzaprav nujno, da se prav vsak človek ukvarja s politiko. »Zdraviti se mora vsak politik, ki ustvarja poslušnost, kot tudi vsak, ki se s politiko ne ukvarja,« je prepričan. Politikom bi naložil vsakodnevno branje tako Svetega pisma kot Marxa in jim vbil v glavo, da vladati pomeni služiti. Misel, ki jo zdaj širi papež Frančišek, pred njim pa so to počeli tudi drugi; Abraham Lincoln pa Mark Avrelij, na primer, se Vlado postavi v dobro družbo.

V politiki in zasebno si družbo lahko izbira sam, v gledališču in pri filmu mu jo vendarle narekujejo drugi. Nima posebno rad režiserjev, ki igralce terorizirajo, tistih, ki se nanje »šlepajo«, pa tudi ne. Pri soigralcih ceni komunikacijo in ustvarjalni eros, ne mara občutljivih mimoz, ki ne prenesejo niti najmanjše kritične pripombe, igralska metoda, ko se v čustvenem smislu dajejo čreva na plot, pa mu tudi ni blizu. Igralstvo je sicer ustvarjalno delo »od stopal do temena«, pravi, ampak njegovi liki ponoči kljub vsemu spijo v sosednji sobi.

Gleda in tudi vidi

Vlado Novak ima rad disciplino. Za začetek se dobro nauči besedilo in detajle, zato se najbrž tako dobro znajde tudi pred filmsko kamero. Ta je zdaj zanj »bratsko oko«, na začetku pa ga je precej spominjala na grizlija, ki te pride ovohat, in od tebe je odvisno, ali boš preživel ali ne. Vlado Novak, ki je doslej igral v krepko več kot sto gledaliških vlogah, je to ovohavanje preživel v približno petdesetih filmskih vlogah, raje več kot manj, statistika pač ni vedno najbolj zanesljiva. Najodmevnejši je bil s Severino obsedeni Gajaš v Petelinjem zajtrku Marka Naberšnika leta 2007. Feri Lainšček mu je po silovitem uspehu filmskega Gajaša podaril še gledališko nadaljevanje Gajaš, arestant, monodramo, s katero je Vlado Novak po Sloveniji žel velik uspeh. Pa to ni bila njegova prva monodrama, prva je bila Govor malemu človeku Wilhelma Reicha.

Morda bi lahko enako ali podobno, na primer govor malega človeka, naslovili tudi celotno dosedanjo kariero Vlada Novaka. Ker je ljudski in hkrati moder, kot so modri le tisti, ki gledajo in tudi vidijo, ob tem pa ne komplicirajo, ampak živijo, in to lepo, kolikor se pač da v danih okoliščinah. S prav tolikšno mero kritičnosti in glasnosti, da ne podležejo »psihosomatiki, najširši pahljači sedanjosti«, kot pravi. On se je psihosomatiki nekoč že izmuznil in zdaj pač noče več tja. V dobri kondiciji se med drugim ohranja s kolesarjenjem, gobarjenjem in nabiranjem zelišč, razvedri ga gledanje filmov in pri tem mu ni nerodno priznati, kako genialen se mu zdi Jim Carrey. Ja, čreva Vlada Novaka so v dobrem stanju in na varnem.