Dve vrsti novic sta zaznamovali minule dni. Prve so bile pozitivne in smo jih lahko gledali na Kanalu A, ki je prenašal evropsko košarkarsko prvenstvo.
Res je bilo užitek gledati mlade slovenske košarkarje, kako so enotno in brez strahu ter brez zadržkov premagovali na papirju, kot pravijo nekateri, boljše nasprotnike.
Res, čestitke, tako igralcem kot selektorju, sicer tujcu, ki ga slovensko državljanstvo ne zanima, mu pa, kot je dejal, srce bije za Slovenijo, ki je svoje fante brez odvečnih izjav za medije, kako in kaj bo naredil, odlično pripravil za vsako tekmo posebej. Še bolj pomembno pa je, da so mu vsi enotno sledili in imeli pred sabo le en cilj: zmagati.
No, priznam, malce mi je šlo na živce komentiranje poslanca Petra Vilfana, ki, vsaj za moj okus, pač ni vedno najbolj objektivno. A ker je košarka taka igra, pri kateri lahko brez odvečnega govorjenja vidiš, kaj se dogaja na igrišču, ga niti nisem preveč poslušala. Zmaga pa tako tisti, ki da več točk. (Me je pa ob tem prešinila misel, ali bo poslanec komentator v času, ko ga ni bilo na delovnem mestu v slovenskem hramu odločanja, dobil plačano tudi odsotnost. Kot mi je znano, vrata parlamenta prejšnji teden niso bila zaprta, poslanci pa tudi ne na dopustu.)
A sem z veseljem prisluhnila izjavam mladih športnikov, ki so imeli, če hočete, pravo državniško držo in so se zavedali, kaj pomeni, če igrajo za državni grb, za Slovenijo.
Takšno držo, državniško namreč, pa bi zelo težko pripisali slovenskim vodilnim politikom, ko gre za skupno dobro, za dobro države.
In to so druge novice, ki so, vsaj zame, zaznamovale minuli teden. Spremljali smo jih lahko na nacionalni televiziji, kjer nobena poročila, dnevnik ali Odmevi niso minili brez vsaj enega prispevka o arbitraži med Slovenijo in Hrvaško. Predvsem pa so vsa poročila vsebovala tudi izjavo kakega hrvaškega politika. Tako sem se že vprašala, ali mogoče Andrej Plenković ni premier naše države, glede na to, da so vedno znova objavljali njegovo izjavo, da za Hrvate arbitraža ne obstaja in da se želijo s Slovenijo na novo pogovarjati o meji.
In slovenski politični vrh? Namesto da na izzivanje južnih sosedov in njihovo nenehno ponavljanje enega in istega stališča sploh ne bi reagirali in ga komentirali, so se, kot že tolikokrat doslej, raje začeli medsebojno obtoževati, kdo je kaj rekel, zakaj ni tega rekel, kdo ima prav in kdo ne. Kot da so taisti politiki, tako vladni kot opozicijski, pozabili, da v vsej samostojni Sloveniji niti enega bilateralnega dogovora s Hrvaško, s strani Slovenije podpisanega v dobri veri, ti isti Hrvati niso spoštovali. Da memoranduma o NLB, ki sta ga na Mokricah podpisala takratna premierja Zoran Milanović in Janez Janša, sploh ne omenjam.
In zdaj za piko na i ta isti Janez Janša, potem ko se nihče od razumnih politikov ni želel z njim pogovarjati o pripravljenosti Slovenske vojske na možne konflikte ob implementaciji arbitražnega sporazuma s Hrvaško, naravnost v kamere izjavi, da je to mini državni udar. Kakšen udar neki. Res bi bil že čas, da bi tudi Janša prenehal s tako neumestnimi in le njemu razumljenimi izjavami, ki nikomur v Sloveniji ne prinašajo nič dobrega.
No, in višek nedržavniške drže politikov pri pomembnih državnih odločitvah, kot arbitraža vsekakor je, se je zgodil v četrtek v nacionalkini Tarči, kjer je bilo za enourno oddajo spet preveč gostov. Vklop nekdanjega hrvaškega zunanjega ministra Mira Kovača pa je bil sploh strel mimo. Za gledalce njegova izjava, da za Hrvaško arbitraža ne obstaja, potem ko sta v prispevkih to izjavila tudi že njihov premier in predsednica, res ni pomembna, še manj je oddajo naredila zanimivo.
Med gosti v studiu smo namesto glasu razuma spet lahko poslušali obtoževanje vsepovprek in napadanje tistih redkih (od sedmih v studiu so bili takšni le trije), ki ne želijo spet nasesti hrvaškim politikom, temveč želijo delovati v dobro slovenskih interesov. Še najbolj moteče pa se mi zdi, kako nekateri nekdanji slovenski premierji poudarjajo, da so naši južni sosedje prijatelji. Naj si preberejo definicijo prijateljstva. Prijatelj nikakor ne more biti tisti, ki te pri vsakem dogovoru, ki ga z njim skleneš, izigra. Takšno početje slovenskih politikov se mi zdi neresno in še bolj nedržavniško. Naj Hrvatom končno začnejo govoriti sosedje, kar tudi so, in trenutno še to ne najboljši.
Če se vrnem h košarki; naši južni sosedje (niti eden od najvidnejših košarkarskih strokovnjakov na Hrvaškem Mirko Novosel, kot je bilo razvidno iz ponedeljkove oddaje Hrvatska u živo na HRT 1) še v ponedeljek Slovenije sploh niso uvrščali med najboljše reprezentance prvenstva. Dan po tekmi s Španijo pa so bili njihovi mediji polni izjav teh istih, kako dobra, odlična in čudežna je Slovenija. Temu nikakor ne moremo reči prijateljstvo, prej dvoličnost. Le še to: od nacionalne TV bi pač pričakovala, da je v tej arbitražni kolobociji glas razuma, ne pa da podpihuje z nenehnim ponavljanjem povsem neumnih hrvaških izjav.
