»To je bila moja iniciacija v odraslost«

Za pot, na kateri je bil povsem sam, je potreboval skoraj sedem mesecev, dnevno je prevozil 140 kilometrov, dala pa mu je ogromno. Te dni javnosti predstavlja svojo knjigo o podvigu z naslovom Svet ni meja.

Tomaž ni običajen 20-letnik. Pri 18 letih je prevzel družinsko podjetje, ki je do njegove polnoletnosti po očetovi smrti mirovalo, že pol leta je tudi povsem sam svoj gospodar. »Mami se je poročila v Prekmurje,« pojasni. Živi v hiši, ki jo je postavil njegov oče, ima svoj avto, plačuje vse račune, gospodinji in posluje, študij je za zdaj odložil. »Vse to vidim kot privilegij,« pojasni z nasmeškom.

Idejo za kolesarjenje okoli sveta je dobil na družinskih počit-nicah v Mehiki. Tam je tudi povsem sam v dobrih 12 urah splezal na 5636 metrov visok vulkan Paco de Orizaba. Kmalu je naletel na članek o kolesarju, ki je za pot okoli sveta potreboval 125 dni, omenjeno pa je bilo tudi, koliko je bil star najmlajši. »Takoj sem si rekel – novi rekorder bom jaz,« pove Tomaž, ki pred tem nikoli ni resneje kolesaril. »Sedem let sem treniral nogomet, plezam pa že od malega. Po šoli sem šel z gorskim kolesom na kako krajšo turo po okolici, več kot 100 kilometrov nisem prevozil nikoli,« pojasni. »A videl sem izziv – svet, kolo pa je bil moj medij za uresničitev tega velikega cilja. Želel sem postaviti mejnik na svetovni ravni,« pove preprosto.

Dlje ko gledam mladeniča pred sabo, več očeta vidim v njem. Ne le določene obrezne poteze, tudi oči, način pripovedovanja imata enak. Barva glasu, kratki, večkrat nedokončani stavki, ker ga lastne misli prehitevajo, in če razumeš, kaj želi povedati, takoj preskoči dalje. Nekako v svojem svetu, zamaknjen v določeno točko predaja drobce vsega tistega, kar se dogaja v njem. In tam se je vedno dogajalo veliko. Enako je tudi pri sinu.

Takoj po vrnitvi iz Mehike se je z gorskim kolesom odpravil do Reke. »Za 150 kilometrov sem potreboval 12 ur in pol. Hotel sem doživeti, kaj pomeni dan kolesarjenja, in bilo je grozno,« prizna. »Teden dni nisem prišel k sebi, vse me je bolelo. Nisem si predstavljal, da bi lahko naslednji dan ponovno sedel na kolo in naredil enako,« pove. A to ga ni prestrašilo. V 20 dneh je imel izdelan načrt poti z vsemi vizumi, letalskimi kartami. Da bi na dan lahko prevozil manj kilometrov, je najprej nameraval startati dan po maturi, a se je na enem od treningov poškodoval. Takrat se je umaknil, vse podredil pripravi na veliki cilj, naredil pa je tudi čistko in ohranil stike le z najbližjimi. »Nekateri mi še danes zamerijo, a tako pač je. Poleg mame, sestre, Dušana Konrada, ki je bil še očetov prijatelj, prijateljev Karla, Domna in Maksa v življenju ne potrebujem nikogar. No, razen pozneje še žene,« pojasni.

Z očetom sta povezana, mama ga razume in podpira

Na pot se je odpravil sam, z domačimi je bil v stikih, sestra Urša je skupaj s fantom prevzela skrb za nastanitve, spletno stran in komunikacijo z mediji. »Želel sem se predati le kolesarjenju in doživljanju poti,« pojasni.

Že od mladih nog je močno povezan z očetom. »Alpinisti pravijo, da če greš na štrik, v navezo, si iste krvi, če je pa tukaj še krvna povezava, je pa to res močna naveza. Še vedno sva povezana, čeprav ga fizično ni več tu,« je iskren. Ga je tudi med vožnjo spremljala misel na očeta? »Seveda, nisem se ravno pogovarjal z njim, a ko je bilo težko, sem si na primer rekel, da bi on gotovo vztrajal,« pojasni. Kaj vse pa so mu dali starši? »Mami mi je dala to, kar mora mama dati otroku – ljubezen, razumevanje in podporo. Oče pa tudi, a drugače. Pokazal mi je, da je življenje lahko lepo, da si ga je vredno narediti po svoje ter da je za cilje treba in vredno vztrajati. Upam, da bom tudi sam svojim otrokom nekoč predal takšen zgled, kot so ga meni moji starši,« pove žareče.

»Zaradi tega podviga sem boljši človek«

Kaj mu je dal podvig? »Postal sem boljši človek. Pokazal sem, kaj zmorem, delim svojo zgodbo in imam kredibilnost. Tudi moj abstraktni način razmišljanja je zdaj razumljen, medtem ko ni bil prej nikoli. Bilo je kot nekoč služenje vojaškega roka – sedem mesecev od doma, sam, vsak dan preizkušnje. Od doma sem odšel kot deček. To je bila iniciacija iz mladostništva v odraslost. Že prej sem se počutil zrelega, zdaj pa sem popolnoma odrasel. Ne mudi se mi več, občutim nekakšno splošno zadovoljstvo, predvsem pa sem našel notranji mir,« pove. »Ne ukvarjam se več z nepomembnostmi in nehal sem delati stvari, ki jih ne maram. Moje življenje je zdaj precej lepše,« pove. Ta pot je bila tudi višji cilj? »Vsekakor. Lovljenje rekorda me je pognalo na pot, a na 135. dan sem spoznal, da je rekord nepomemben v primerjavi s tem, kar sem že do takrat pridobil. Na poti sem predelal mnoge faze življenja, o sebi sem spoznal vse, kar moram vedeti,« opiše. »Veliko ljudi ne more biti samih, jaz pa sem se imel sam prav dobro. Če bi imel ob sebi še koga, ne bi dobil vsega, kar sem,« je prepričan.

O sebi pravi: »Sem velik solist, ampak zelo družaben. Imam svoja načela, od katerih ne odstopam, če mi stopiš na prst, znam biti neprijeten. Sam drugim tega ne počnem, zato pričakujem tudi obratno.« In punce, kakšne so mu všeč? »Čim bolj preproste, ker jaz ne znam biti, pa da imajo močno žensko energijo. V sebi imam premočno moško energijo in kompleksne misli, da bi si želel to še potencirati,« je odkrit.

Tomaž je na poti pisal tudi dnevnik, cenzuriranega je objavljal na blogu, pravega z vsemi intimnimi doživljanji ima zase. Iz slednjega je marsikaj prelil v knjigo Svet ni meja, ki jo je napisal in izdal povsem sam. Tistim, ki so jo prebrali, je všeč – jedrnata, pozitivna, s kopico uporabnih podatkov in Tomaževih misli.

»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«