Jan za rise vedno igra s srcem

Slovenski hokej je resnično pravi svetovni fenomen. Klubi izumirajo, pa vendar so na olimpijskih igrah v Sočiju naši risi parali živce najboljšim, na SP v Južni Koreji pa so si znova priborili prostor med svetovno hokejsko elito. Jan Muršak, 26-letni Mariborčan, natančneje Pesničan, se je na zadnjem podvigu naših po odločitvi vodstva tekmovanja okitil z nazivom najboljšega napadalca na prvenstvu.

Poškodbe in menjave klubov

Jan za reprezentanco igra s srcem, borbenega duha in malo tudi s stisnjenimi zobmi, ker ga, fanta, trenutno člana slovitega moskovskega kluba CSK, a željnega vnovičnega igranja v najmočnejši ligi na svetu, torej v NHL, pravzaprav muči precej stvari. Od poškodb do ne povsem prostovoljnih menjav klubov.

Začelo se je pri štirih letih, ko mu je oče kupil drsalke. Bilo mu je všeč, zagnanega fantiča, ki je sicer malo treniral tudi nogomet, kot se za Mariborčana pač spodobi, so sčasoma opazili ljudje iz takratnega mariborskega hokejskega kluba in ga vzeli za svojega. »Rad sem imel občutek drsenja, palico v rokah in na njej plošček. Hokej je moj šport, odkar pomnim.«

Še zelo mlad, v sezoni 2005/2006, je zaigral za klub v češki mladinski ligi. Za fante, stanujoče v internatu, se ni nihče kdo ve kako brigal, le ponočevati niso smeli. Bil je dovolj dober, da so ga leta 2006 vzeli v Grand Rapids Griffins, podružnično ekipo slovitega kluba v NHL Detroit Red Wings. Z igrami v nižji severnoameriški ligi se je dovolj izkazal, da je zaradi poškodbe Dannyja Clearyja decembra 2010 zaigral za prvo detroitsko moštvo. Drugi Slovenec, ki je poleg Anžeta Kopitarja zaigral v NHL.

Dva gola Medveščaku

Ko zaradi spora med sindikatom hokejistov in lastniki lige v sezoni 2012/2013 dolgo niso igrali tekem, se je Jan vrnil v Slovenijo in zaigral za Telemach Olimpijo. Fant, ki je pred tem priznal, da mu manjka samozavesti, je v dresu ljubljanskega kluba zablestel. In svoj vrhunec dosegel 7. januarja lani, ko je v tekmi na bežigrajskem stadionu pred 10.000 gledalci, spektaklu po ameriškem vzoru, Medveščaku zabil dva gola in k zmagi Olimpije prispeval še eno podajo. Potem se je ameriška stavka končala, Jan se je vrnil v Detroit, a se nesrečno poškodoval že na prvi tekmi in znova pristal v podružnici. Kjer je bil uspešen, ne pa najbolj srečen, in se zato maja 2013 kot prvi Slovenec v ligi KHL preselil v Rusijo, v klub Amur Habarovsk na daljnem ruskem vzhodu. Mesto z veliko bogastva ter zvestih in številnih navijačev. Ampak hudo daleč. Tudi za Janovo zaročenko hrvaških korenin iz Detroita.

Potem ko se je Amur po hudih poplavah znašel v denarnih težavah, se je začela razprodaja igralcev. Jan je moral znova pakirati kovčke, vzel pa ga je CSK. Klub z bogato zgodovino, malce manj bleščečo sedanjostjo, pa še vedno strogo disciplino. Ameriško stanje duha je Janu bližje kot rusko, moskovska prometna gneča mu ne ustreza, ruska zadržanost in hladnost tudi ne. Pa precej slabo vzgojeni se mu zdijo in težko jim je priti blizu.

Reprezentanca je čast

A takšna, ne najbolj gotova, je pot profesionalnega športnika. »Stvari se v življenju ne izidejo vedno tako, kot si želiš,« pravi Jan Muršak in poskuša na vsaki tekmi dati od sebe največ, kar zmore. Njegova želja, dovolj mlad je še za to, je še vedno igranje v NHL. Vendarle je to najmočnejša hokejska liga na svetu in tudi najbolje organizirana. V Rusiji pač zna glede tega malce zaškripati.

Igranje za reprezentanco, zanjo je prvič nastopil na SP D1 leta 2010 v Ljubljani, za Jana Muršaka pomeni veliko čast. Ga pa seveda malo skrbi za prihodnost slovenskega hokeja. »Ne vem, kaj bo z naslednjimi generacijami, če bo klubski hokej nadaljeval v smeri, v katero gre.«

Tudi tepsti se zna

Za svojo prihodnost se bo seveda potrudil. Da le ne bi bilo novih poškodb, tudi s pretresom možganov po silovitem naletu tekmeca, zgodilo se je v Habarovsku, je že imel opravka. Hokej pač ni šport za nežne fante, Jan Muršak pa s svojimi 180 centimetri ne spada med najvišje in tudi kosti ima precej tanjše od povprečja, pravi. Zato mora v ne prav nežnih spopadih na ledu še toliko bolj uporabljati tudi glavo. No, stepsti se vendarle zna, kadar je treba.

Za sprostitev igra golf, še ljubši mu je ribolov. Njegov najljubši film je Gladiator, ogledal si ga je že velikokrat, pa se ga še ni naveličal. Tako kot se ni naveličal svojega hokejskega gladiatorstva. Nekateri najboljši v NHL jih imajo štirideset in več, in Janu Muršaku se zagotovo še ni treba odreči sanjam. Pa čeprav se zdaj včasih malce zatakne v tisti neprijazni moskovski gneči.