Ko mi jo Iztok pokaže, še pove: »Knjiga Ko bo Julija velika je res nekaj posebnega in predvsem inovativnega, saj je lahko namesto Julije v glavni vlogi katerikoli fantek ali punčka, in kar je najlepše, narejena bo posebej zanj ali zanjo, svoje mesto pa z imenom in videzom dobi seveda tudi mamica. In prav ona v tej knjigi fantazira o otrokovi prihodnosti.« Nato razloži sistem knjige. »Izmed 20 poklicev, ki so trenutno na voljo, jih lahko sami izberete 10 v poljubnem vrstnem redu in s tem naredite popolnoma unikatno otroško knjigo, ki bo popolno darilo tako za mamo kot otroka.« Knjigo lahko preprosto naredite sami na spletni strani Malih junakov. »Zelo mi je všeč tudi to, da si jo lahko takoj ogledate v celoti, že personalizirano, ter se potem odločite, ali jo želite ali ne. Ampak seveda jo boste hoteli, saj je čudovit, izjemno kakovosten izdelek s prelepimi ilustracijami Gregorja Goršiča, in upam si trditi, da je ena najlepših knjig na tržišču, ne samo slovenskem.« K sodelovanju ga je povabila založba Mali junaki. »Poznali so moje dosedanje delo avtorja besedil skupine Tabu. Seveda sem se počutil počaščenega, da lahko stopim ob bok znanim avtorjem, s katerimi že sodelujejo, kot so Desa Muck, Feri Lainšček, Žiga X Gombač...« Nekoliko premisli in pove: »Vsakdo kdaj potrebuje nov veter v jadra – in takšna potrditev mojega dosedanjega dela mi zagotovo godi, zato o ponudbi nisem dolgo razmišljal. Sploh pa daje knjiga, ki bo nagovarjala vsakega otroka osebno, piscu res veliko moč. Vse skupaj dojemam nekako tako, kot bi se z otrokom osebno pogovarjal ob soku. In prav ta stik, ki ga lahko pri tem projektu z mamico in otrokom dosežem na daljavo, je res neprecenljiv.«
Čudi se, da nima jošk
Med listanjem knjige ga spomnim, da so v njej bolj ali manj mame in da gre za diskriminacijo. Iztok se najprej zasmeji, nato pa odgovori: »V knjigi so tudi očki, ampak tokrat imajo postransko vlogo. Ta knjiga je bolj spomenik mamam. Kakorkoli obračamo in ne glede na to, kako imamo očetje radi svoje otroke, bo mama vedno prva. Vez med otrokom in mamo je sveta stvar.« Ko mi pokaže knjigo za svojo hčerko, pove: »Pri uvodnih in zaključnih besedah sem zlezel naravnost v glavo svoje žene. Moške sem celo malo 'pošinfal'. Imam že dolgoletne izkušnje postavljanja v žensko glavo,« se nasmeji in namigne, da piše besedila za ženske vokalistke. »Čudim se, da mi še ne rastejo joške!« se nasmeji. Nato prebere del besedila v knjigi, ki je kombinacija proze in poezije. »Seveda pa sem imel navdih skoraj na kolenih, saj je moja petletnica Iza pravi mali vulkan idej in domišljije, ki sem jo, včasih prav dobesedno, prelival v stavke in verze. Če bi bila ona recimo astronavtka, bi nas s svojo raketo namesto na morje poleti peljala na izlet v vesolje. Pravi greh bi bil, če kaj takšnega ne bi šlo na papir. To so leta, ko se najbolj fantazira o tem, kaj bomo, ko bomo veliki, in glede na to, da bi bila ona vsak teden kaj drugega, je bila knjiga kot naročena. Kar ponujala se mi je s praznimi listi, da jo napišem.«
Hčerki posvetil knjigo in pesem
Sicer pa pri družini Melanšek doma radi berejo. »Iza je navdušena nad knjigami in pravljica pred spanjem je naš dragoceni ritual, ki ga nikdar ne izpustimo. Ko se ti topel otrok privije v naročje in te posluša s 'ta velikimi' očmi in ušesi … To so res neprecenljivi trenutki. Beremo vse, kar nam pride pod roke: pesmice, zgodbice, pravljice z domače police ali knjige iz knjižnice, kjer smo redni gosti.« Nato ponosno prizna: »Odkar pa je v hiši še knjigica, ki jo je napisal ati, pa je ta brez konkurence glavni hit. Verjetno še ne more v popolnosti ceniti tega, da ji z mami bereva knjigo, ki je bila napisana v prvi vrsti zanjo, ampak prepričan sem, da bo sčasoma spoznala tudi težo in pomembnost tega dejstva.« Kot pisec besedil za skupino Tabu si je 'vzel' pravico, da hčerki posveti tudi pesem. »Ni lepšega spomina in spomenika, ki ga lahko postaviš otroku, kot je čudovita skladba, ki bo zapisana v večnost. Tako je nastala do kosti iskrena pesem Vile in pirati. Pesem seveda ni otroška in Iza za zdaj še ne razume, o čem govori ati, a prepričan sem, da bo nekoč zelo ponosna nanjo in da bo razlog za kakšno solzico. Če ne prej, na njen poročni dan, ko jo bom ob tej melodiji s cmokom v grlu oddajal nekomu, ki bo zanjo postal pomembnejši od mene.« Prav ljubezen je največja in večni navdih za njegova besedila. »Ljubezen v vseh oblikah in agregatnih stanjih … Kot pisec besedil benda z žensko vokalistko se moram zlivati v ženske misli. Postopek vzame kar nekaj časa. To po navadi počnem ponoči, ko vsi zaspijo in imam dovolj tišine in časa, da spremenim spol,« se nasmeji. »Preprosto moram čutiti in razmišljati kot ženska. K sreči imam skrajno zmožnost sočutja, kar včasih v življenju ni najbolj enostavno, v tem primeru pa mi pride še kako prav. Prav zato mi je bilo pisanje te knjige, ki sem jo napisal v imenu mamice, zelo domače in ne preveč zahtevno. Za nekaj časa sem preprosto postal mami, kar bi mi kdo glede na moj videz od daleč težko prisodil, ampak da, priznam.«
Vsak večer masaža
Z ženo Tino se imata neizmerno rada. »Sprejemava se, kot sva, ceniva in častiva pozitivne lastnosti drug drugega ter sprejemava napake drug drugega. Rada sva skupaj, a si dajeva dovolj prostora, da lahko dihava zrak, ki ga želiva. Življenje z rockerjem ni preprosto, poleg vse zabave s seboj prinaša mnogo stvari, ki ženam zagotovo niso všeč, veliko smo odsotni, predvsem konec tedna, pijemo pivo, obdani smo z lepimi ljudmi... A moja Tina me je sprejela takšnega, kot sem, daje mi vso svojo ljubezen in jaz jo brezpogojno ljubim nazaj.« Včasih tudi ženi napiše kakšno pesmico. »Midva si sproti izkazujeva naklonjenost. Še najraje in največkrat z masažo. Vsak večer, brez izjeme, zmasirava drug drugega.« Ko ga povprašam o načrtih, mi pove: »Moram priznati, da me je projekt Ko bo Julija velika zasedel za kar nekaj mesecev in sem imel na trenutke kar malce slabo vest, da se nisem dovolj posvečal svoji prvi ustvarjalni ljubezni, skupini Tabu. Pripravljamo namreč nov album, ki bo izšel prihodnje leto, ob naši 20. obletnici delovanja.« Nato pa z nasmehom na obrazu pove: »A tale knjiga je bil prvovrsten dopust v moji glavi, zlitje ustvarjalnosti v povsem drugo smer me je očistilo, napolnilo s svežino in zdaj se lahko popolnoma posvetim pisanju besedil.« Nekoliko se zamisli in reče: »Ja, 20 lepih let je za nami in nič ne kaže, da bi se končalo, ker delamo spet nove stvari. Lepi časi so še pred nami.« In kot kaže, se tudi on ne bo spremenil v naslednjih letih ali desetletjih, saj bo ostal zaprisežen rocker. »Rad hodim na koncerte. To izhaja iz družine. Z očetom sva se vedno, ko sem odraščal, srečevala na koncertih. Malo sva se sicer skrivala drug pred drugim, ampak ja … On je bil eden starejših, jaz pa eden mlajših obiskovalcev.« Ob koncu preideva seznam poklicev in Iztok ponosno pove: »Čeprav se sliši klišejsko, sem kot otrok želel postati glasbenik.« In pripomni: »Jaz sem eden tistih, ki so se mu želje uresničile.«
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
