TRBOVLJE – Življenje s stvarmi, ki jih nosi s seboj, ne obide nikogar. Ne vpraša, ne oznanja, ampak preprosto pride. In dobro in slabo se lahko primeri vsakomur. Tako se je popolnoma zasukala tudi življenjska pot nekdanjega (trikratnega) poslanca in nekdanjega trboveljskega župana (dvakratnega) Bogdana Baroviča.
Ko so se iztekli njegovi županski ter poslanski mandati, je nenadoma prišla bolezen. Zdravje se mu je korenito poslabšalo, pravzaprav sesulo: njegovo srce je delovalo le še 20-odstotno. Nujna je bila operacija, v kateri so mu vstavili spodbujevalnik z defibrilatorjem. Barovič je poseg uspešno prestal in se vnovič rodil, kot pravi.
»Zarezali so mi štiri centimetre v dolžino in pet v globino nad srcem. Hvaležen sem profesorju doktorju Zupanu in mladi ekipi strokovnjakov kliničnega centra v Ljubljani, saj so mi rešili življenje.«
Skoraj štiri desetletja se ni ustavil. Deloval je na več področjih, nemalokrat tudi po 14 ur na dan. Nato pa se je v enem trenutku vse spremenilo. »Imel sem preverjeno zdrave žile, pljuča in drugo, čeprav sem kadil 42 let. Nikoli nisem imel infarkta, srčnih težav ... Potem pa tole! Menim, da je edini razumen medicinski razlog virus, ki je posledica nečloveških naporov in stresa. Virusnemu meningitisu je uspelo priti tudi v srčno mišičevje, kar se lahko zgodi le ob izjemni oslabitvi imunskega sistema. Posledice niso lahke, a lahko bi bile katastrofalne. V mojem primeru je z vstavitvijo takega spodbujevalnika k sreči zagotovljeno, da bo delovanje srca ostalo na 20 odstotkih in se ne bo več manjšalo. Če bi padlo na 10, bi bila edina rešitev le še zamenjava srca,« doda.
Invalidsko upokojen
Slovenska medicina, za katero meni, da je v svetovnem vrhu, mu je rešila golo življenje, toda bolezen, poseg in posledice so vplivali in še vplivajo na vsakdanjik nekdanjega poslanca.
»Na lastni koži sem občutil, kaj je depresija, bojim se odprtih prostorov, imam občutek manjvrednosti. Zapiram se med štiri stene. Težave premagujem ob pomoči družine, petih prijateljev, motorja in stare katrce, s katerima kdaj na kratko kam skočim,« se ne boji priznati 60-letnik.
»Groza me je bilo, denimo, da me utrudi, ko trikrat prehodim 16 stopnic. Zdravstveno in dejansko sem postal invalid, invalidsko sem upokojen. Prej ali slej bom moral to sprejeti, čeprav se sprijaznil ne bom nikoli,« nadaljuje.
Čas, ki ga ima kar naenkrat v izobilju, si poskuša zapolniti s slikarstvom in pisanjem. »Opazil sem zanimiv pojav. Začel sem slikati različne vloge in poklice, v katerih bi se z veseljem znašel in poskusil. Kot solinar ali mornar, denimo. Naslikal sem upehanega moškega, ki navkreber vleče veliko pretežek voz. Gre za avtoportret s prikazom nalaganja bremen v preteklosti ...«
Družbo mu dela sedemletni muc Mijavko. »On čuti, kdaj mi je hudo, kdaj mi bolezen povzroča težave, in mi to pokaže s tem, da me prisili leči, pri čemer se tudi sam uleže name in se muza.«
Mama je le ena
Iz politike se je popolnoma umaknil. Ne želi biti član nobene stranke, javno se ne oglaša več. Zelo razočaran je tudi nad ljudmi: »Prej si bil zanje bog, zdaj si tako rekoč nihče. Večinoma sem doma, ne hodim veliko ven. Nimam kakšne posebne želje. Ogromno berem, imam prek petsto knjig. Berem zaradi socializacije, iskanja moralnih vrednot, primerjav z življenjem. Zbiram tudi devedeje najbolj znanih filmov, predvsem dram, ki orisujejo ljudi. Nenadoma sem spoznal sovraštvo do boga, ki se mu reče materija. Zame denar sicer nikoli ni bil statusni simbol vrednosti človeka in sem ponosen, da sem živel pošteno in da imam dovolj za preživetje v tej zame zelo nepošteni in nepravični državi,« pravi.
Sebe in druge spodbuja z nordijsko hojo, v zadnjih dveh letih, poudarja, je tudi spoznal, da je mama le ena. »Redno jo obiskujem, izmenjujeva si življenjske izkušnje in podobno. Čeprav se je tudi sama soočila z boleznijo in šteje že lepa leta, se odlično drži,« pove.
Počne stvari, ki mu jih prej ni bilo treba. Tudi gospodinji, kar težko verjame, kdor ga pozna že od prej. »A je čisto res. Kuhal sem tu in tam že tudi prej, zdaj to le nadgrajujem. Tudi pospravljam. Kot kuhar in gospodinjec sem Fata, hehe. Žena je v službi, sinova oba že na svojem, tako da si s tem zapolnim čas,« pripoveduje.
Velik izziv mu pomeni pisanje. Po delih Barabe živijo dolgo in Tudi barabe umrejo, mar ne? počasi končuje že tretjo knjigo, ta bo pustolovsko-gospodarsko-politična kriminalka. Spominov pa ne bo pisal, ker jih danes piše že vsak, ki je en mandat v parlamentu.
Kamera ga je imela rada Nekdanjega poslanca in župana se mnogi spominjajo tudi kot novinarja in voditelja. Svojo novinarsko pot je prehodil v številnih različnih radijskih, časopisnih in televizijskih medijih. Začel je na domačem regionalnem radiu, tedanjem Radiu Trbovlje, kamor se je vrnil tudi pozneje in v njegovem studiu preživel več let, od tam ga je pot odpeljala v politiko. Televizijsko se ga najbolj spomnimo kot voditelja in urednika nekdaj priljubljene oddaje na Televiziji Slovenija Zdravo, urednikoval in sodeloval je tudi v oddaji 3 x 3. Nekaj let je sodeloval kot lokalni dopisnik Televizije Slovenija, pozneje pa še na POP TV, Kanalu A, VTV, Televiziji Trbovlje in še nekaterih. Napovedovalec je bil na drugem programu Radia Slovenija ter novinar pri Večeru, Kaju in lokalnih časopisih. |