Iz šole so ga vrgli zaradi poezije

Pesnik Ciril Zlobec je letos praznoval 90 let, ob svojem osebnem jubileju pa je objavil tudi zbirko pesmi z naslovom Ljubezen – čudež duše in telesa. Med najinim pogovorom je med drugim izdal, da se mu ljubezen dogaja vsak dan. »Spoznaš dekle, je ljubica, žena, mati, babica, prababica … Z vsemi elementi posameznih življenjskih obdobij, ampak zmerom je ljubezen. Čeprav drugačna, z drugačnimi znamenji, drugačnimi odzivi. To je redkost, da najdeš poetičnost tudi v banalnih stvareh. Jaz pravim, da je to moja zgodba.« Z nekoliko otožnim tonom še doda: »Žal me je usoda, če lahko tako rečem, preizkusila tudi na najhujši možni način, da mi je vzela dva otroka, ki sta bila čudovita. Jaz ju v svoji ljubezni in tudi v poeziji objokujem, ker sta se v moji zavesti spremenila v svetniško, v bistvu je to še bolj svetniško, kot če se nekdo priporoča k izbranemu svetniku. Tudi bolečina ima v tem primeru nekaj vzvišenega. Nekih čustvenih globin ne bi nikoli doživel, če ne bi bila realnost taka, kot je.« Ob kavi sva poklepetala tudi o njegovih začetkih. »Poezija je že od otroških let postala moja potreba. Zaradi poezije so me izključili tudi iz šole. Ampak sem ponosen na to, da sem bil izključen zaradi plemenitega cilja.« Pesnik ljubezni je zelo priljubljen pri bralcih, saj so njegovo zbirko v poletnih mesecih razgrabili. »Sebe globlje doživljajo prek mene. To mi je največje zadovoljstvo in nagrada.« Sicer pa kot džentelmen pravi, da imajo pri njem dame prednost.

Pred začetkom pogovora ste rekli, da je treba spoštovati starejše gospode. To je tudi vrednota, ki danes izginja.

Žal je način življenja sodobnega človeka, zlasti mlajšega, nenaklonjen medsebojni komunikaciji. Že znotraj iste generacije se težko sporazumevajo, kaj šele medgeneracijsko. To res upada … Svetovni problem civilizacije je, kako ohraniti normalne medčloveške odnose. Prvi smo seveda na udaru starejši, ker se nam zdi, da veliko vemo, ker dolgo živimo, v resnici pa marsikaj iz tega časa, kar je za mlajše bistveno, ne poznamo.

Še vedno nas preveva ekonomska kriza, vzporedno s tem pa je zdaj moderno vračanje k naravi, ko spet iščemo prvine, tudi ljubezen dobiva pomembnejšo vlogo. Kako vi vidite današnji svet?

Občutek imam, da se ukvarjamo z napačnimi problemi. Živimo in soustvarjamo vsi, vsak po svoje, v dobrem in slabem, to novo civilizacijo. Nismo pa je sposobni obvladovati. To je predvsem proizvodnja, ki je že prenasitila trg in ga še forsira zaradi temeljne ambicije, to je kopičenje kapitala, ki je že tako dovolj velik in še večji naj bi bil. Seveda marsikdo tega ne more dohitevati in socialne spremembe so tako nepričakovane in boleče. Zgodilo se bo še veliko hudega, ker gre vse v to, da se človeka nadomesti s strojem, robotom, digitalno tehnologijo.

Veliko ste že doživeli, od druge svetovne vojne naprej. Se zgodovina ponavlja? Begunci in z njimi povezani konflikti nakazujejo nekaj strašnega?

Pretreslo me je, ko sem pred kratkim na televiziji videl govor ameriškega predsednika Obame, v katerem je rekel: »Amerika je zmeraj bila prva, je prva in bo ostala prva.« Položaj je tak, da nihče ne more biti prvi, da ne bi nihče ugovarjal, nasprotoval in se celo sovražno obnašal. Amerika, Rusija in Kitajska si že odkrito gledajo pod prste, kaj kdo počne. Ekonomska vojna ves čas poteka, na vzhodu tudi oborožena. Zdaj zelo pompozno propagiramo humanost, vprašanje je, kako bo ta humanost zmogla biti humana, ko bo soočena z realnostjo – s temi vali pa našimi brezposelnimi in težko zaposljivimi begunci torej nihče ne more predvideti, kaj se bo zgodilo.

Bili ste tudi v vojni, odkrito ste nasprotovali fašistom, zaradi tega so vas celo izključili iz šole. Se vam zdi, da ste ravno zaradi tega našli uteho v poeziji?

Imam sintagmo, da potujem ves čas iz sebe vase. Kajti prepričan sem, da je veliko nesporazumov prav zaradi tehnologije. Vsak otrok ima že računalnik, pametni telefon in to ustvarja vtis, da vsak vse ve, ker potencialno ima vse na razpolago, samo poiskati mora. To pa pomeni, da človek pozabi izoblikovati lastno osebnost. Da ti moraš najprej in najgloblje spoznati samega sebe, da boš lahko sposoben in pravično razpoložen do drugačnosti drugega. Ljudje so pozabili, da ima tudi zadnji klošar svojo osebnost. Če sem jaz samokritičen in vsi težimo, da imamo zmerom prav, moramo tudi sogovorniku pustiti enako pravico. Tega, mislim, je premalo. Meni veliko pomaga poezija. Ni naključje, da je moja zadnja zbirka v celoti prepojena z ljubezensko tematiko.

Vaša zadnja zbirka Ljubezen – čudež duše in telesa je bila v poletnih mesecih razprodana, zdaj je že ponatis. Ste tako rekoč najbolj prodajan slovenski pesnik, presegli ste Prešerna. Kako gledate na to?

Žena mi večkrat očita, zakaj sem tako zamorjen, slabe volje, nezadovoljen, saj več, kakor sem dosegel, pri tako majhnem narodu, kot je slovenski, ni pričakovati. Ko v mojih letih delaš račune o prehojeni poti … Sem srčni bolnik, imam srčni vzpodbujevalnik in pred kratkim sem imel napad. Žena je na srečo to ponoči opazila in me zbudila ter me rešila, ker bi drugače že bil pokojni. Ko me je tresla, da ne bi spet izgubil zavesti, sem imel pomirjujoč občutek, ker nisem našel v svojem življenju ničesar, kar bi si očital, da ni bilo etično, dovolj možato. Ko me je vprašala, kaj se z mano dogaja, sem v tem razpoloženju, ko sem naredil sprehod skozi svoje življenje, čisto umirjen rekel: »A ne vidiš? Umiram.« Podkrepljen s to zavestjo, da nisem naredil nobene packarije, ne do sebe ne do drugih v svojem življenju, vsaj ne da bi se zavedal. Saj najbrž ni človeka, ki ne bi komu nevede naredil kaj hudega.

Kaj je najpomembnejše za ljubezen, da jo doživimo, kot ste jo vi?

Samokritična zavest, da nisi popoln, tudi ko si prizadevaš za popolnost. Posledica je, da počasi odkrivaš, da tudi tvoj idealizirani partner ni popoln, da pa to sproti osmišljata do najvišjega možnega prizadevanja, da bi bila ta ljubezen, ki vaju veže, maksimalno presegajoča realnost življenja. Za versko paradigmo so značilni vera, upanje in ljubezen – moraš najprej imeti vero, ki ti omogoča, da upaš, in potem se ti lahko s posredovanjem tretjega, se pravi Boga, zgodi ljubezen. Pri meni pa so dvom, upanje in ljubezen. Kadar sem slabe volje, me prime dvom: ali je moja žena ljubezni vredna ženska? Ampak dvom navadno razoroži človeka. Mene pa, vsaj ko je povezan z ustvarjalnostjo, stimulira, da razmišljam, zakaj je dvom udaril v moje dovolj kontrolirano življenje. Ko začnem dvomiti o dvomu, se znajdem v upanju, da pa le ni tako, da je drugače, in potem nadaljnja pot vodi v ljubezen, ko rečeš, da gotovo kaj boljšega ne bi mogla ona dobiti, ne bi mogel jaz dobiti … Kljub vsemu to nenehno preverjanje drugega vodi do idealnega sožitja.