LJUBLJANA – Svet se je v minulih 40 letih, odkar je Andrej Šifrer s svojo prvo ploščo Zoboblues – ja, še gramofonsko! – osvojil slovenska srca, močno spremenil. »Znanost in tehnika, avto, televizija,« kot prepeva v svojem že ponarodelem hitu Vse manj je dobrih gostiln, so močno posegli v naš vsakdan. A nekaj se vendar ni spremenilo. Ljude imajo še vedno radi prijetno družbo dobrih ljudi. Še vedno jim nasmeh na obraz prikličeta okusna hrana in dobra žlahtna kapljica. Da se je v soboto zvečer pod krošnjami mogočnih kostanjev na vrtu ljubljanske gostilne Košir s častitljivo 167-letno tradicijo zbrala množica. Sproščeno je kramljala, zadovoljno mljaskala ob dobrotah z žara in pohanem piščancu ter borbončice dodatno razvajala z vinsko kapljico. V ozadju je tiho šumel zvok savskih umetnih brzic, dokler ga malce po osmi ni zamenjalo brenkanje kitare, iz zvočnikov pa se je razlegel dobro poznani glas legende slovenske zabavne glasbe Šifrerja.
Obvezni Zoboblues
Koncerti niso bili del standardne ponudbe gostilne Košir, a so se lansko poletje odločili tople sobotne večere popestriti z živo glasbo. Spo- četka skeptično, »a smo se zaradi odličnega odziva ljudi odločili, da postane to vsakoletna tradicija«, pravi Gorazd Merkun, ki je vajeti gostilne prevzel pred 15 leti. In če jim je Šifrer že lani popestril poletje, je tokrat to storil morda še z dodatno iskrico, saj ga je tokrat sem popeljala turneja Šel bom med dobre ljudi, s katero se z igranjem po gostilnah in trgih poklanja svojim pevskim gostilniškim začetkom in prvi plošči. A četudi je v desetletjih glasbenega ustvarjanja skoval že 155 pesmi ter nastopal pred nič koliko različnimi publikami, da jim niti ne pomni več števila, mu tudi publika še danes lahko pripravi presenečenje, ob katerem običajno zgovorni Gorenjec skoraj onemi. Ljudi je v prijetno vzdušje popeljal z eno novejših skladb, ki sta ji sledila obvezni Zoboblues in krajši venček največjih uspešnic, kot sta Gorenjska roža in Martinov lulček. Najnovejše, ki jih občinstvo morda še ne pozna, je sprva z žarom zdeklamiral, nato pa še odpel in odbrenkal. Med predahi pa obvezni humorni vložki in anekdote, ki rišejo mozaik njegovega življenja.
Ne bo ga pozabila
A eno pomembno je vendar pozabil. Niti vedel ne bi, da se je primerila, če ne bi iz občinstva k njemu pristopila gospa Marija, ki jo je daljnega leta 1989 rešil iz fička, s katerim je doživela prometno nesrečo. »Gospod Andrej me je rešil. Ustavil se je in me peljal k zdravniku. Zato ga nikoli ne bom pozabila,« je hvaležno dejala v mikrofon, malce tiše pa, da je, tedaj zmedena zaradi udarca ob nesreči, vse do bolnišnice mislila, da je bil Šifrer tisti, zaradi katerega je pristala ob cesti v stolčenem avtomobilu. »Tega se žal ne spomnim. A je zgodba, ki bi mi morala ostati v spominu,« je ganjeno objel gospo Marijo, ki mu bo zdaj gotovo ostala v spominu. Kot se je spomnil gospe Silvije, ki ga je presenetila pred koncertom, a so se njune poti križale že leta 1977. Ko ji je v zahvalo, da mu je pretipkala diplomsko nalogo, podaril ploščo Zoboblues z avtogramom. »Danes se je vrnila s to ploščo. Zdaj sta na njej dva moja podpisa - tisti iz leta 1977 in iz leta 2017.« Andrejevega koncerta brez hita Vse manj je dobrih gostiln, ko z njim pritegejo(mo) vsi, seveda ni. Kot je že obvezno dvigniti čašo ob t. i. himni prijateljstva, skladbi Za prijatelje, s katero je sklenil večer. A je še prej namignil, da se bo njegovim 18 albumom jeseni pridružil nov. »40 let norosti, podalj- šane mladosti. Ostalo pa naj ostane skrivnost.«
Recept za večno mladost Kdaj postaneš star, se je Andrej dolga leta spraševal in zdaj vendar dognal. »Ko nehaš delati nove stvari, nehaš odkrivati in te nič več ne preseneti.« In je vsem položil na srce, naj se zjutraj, ko odprejo oči, vprašajo, kdaj so nazadnje storili kaj novega. »Če se ne spomnite, je morda čas, da spet kaj poskusite.« |