V fotografskih letih je razstavljal na vseh celinah. »Močno sem bil vpet v fotografijo. Verjetno je letalstvo tudi malo posledica tega, da sem bil cele dneve v temnici in sem hotel iti zvečer malo v 'luft', da sem se malo 'spucal'. Nekoč smo namreč sami razvijali fotografije. Takrat je bil to večji izziv, danes je vse digitalno. Takrat nisi mogel kaj dosti popraviti, danes pa retuširaš, kot se ti zahoče. Razen če delaš za National Geographic, potem ne smeš,« se nasmeji in prizna, da ga še zdaj mika fotografija. »Oh, ja. Za sabo imam več kot tisoč koncertov in še zdaj grem na veliko koncertov, in če se le da, si prinesem domov kakšen spominček. Pred nekaj dnevi sem bil na Dunaju, na koncertu Gilmourja od Pink Floydov, pa na koncertu Alica Cooperja in AC/DC, zdaj grem spet na Gilmourja … Na sezono, če je veliko stare glasbe, si privoščim kakšnih 30 koncertov. Da se malo napolnim z energijo, ker ne grem na dopust in mi to predstavlja sproščanje.« Začudeno vprašam, ali res ne gre na dopust, in Ivo odgovori: »Načeloma ne, ker imam to srečo, da mi je posel en sam dopust. Zakaj bi potem dvakrat hodil na dopust? Zjutraj pridem ob šestih na dopust, potem sem do desetih zvečer na dopustu, grem malo spat, drug dan pa grem spet na dopust.« Ob mojem smehu pripomni: »To ni smešno, to je res! Jaz sem eden redkih ljudi v tem norem svetu, ki lahko rečejo, da jim je služba hobi in hobi služba. To je največ, kar si lahko danes človek zaželi. Pri meni bi imela še davkarija težave ugotoviti, ali letim za svoj 'gušt' ali testiram letala. To je kar izziv. Ampak je lepo. Tudi veliko mojih zaposlenih doživlja našo službo tako. Verjetno je to tudi ena od osnov ali eden od pogojev, da smo lahko uspešni, ker prihajamo dobre volje v službo in gremo dobre volje tudi domov.«
Ukradli so mu sanje
Ko mi razkaže delovne prostore, kjer so, kot je videti, njegovi delavci res dobre volje, ugotavljava, da drugje ni tako. »Včasih je bilo tako, da je človek 8 ur spal, 8 ur delal in 8 ur pohajal. Dandanes tega ni več, ker začenjajo službe pozno dopoldne in ti je skoraj ves dan služba, kar je zelo stresno. Ravno zaradi tega smo se že zelo dolgo nazaj odločili, ker imamo zelo mlad kolektiv, da bomo zaposlenim nudili še kaj od življenja. Mi začnemo delati od sedmih zjutraj, delamo do enajstih, potem imamo eno uro premora in spet delamo do pol štirih.« Ob sobotah in nedeljah ne delajo. »Hočem, da grejo zaposleni k družinam, ker imajo veliko otrok. Prav zadovoljen sem, da imamo šoloobveznih otrok več kot zaposlenih. Moramo res kmalu zamenjati poštarja,« se nasmehne, ko mi pokaže svoje leteče igračke. »Če je zaposleni motiviran, lahko pričakuješ, da bo tudi izdelek inovativen.« Leta 2010 je tudi dobil priznanje za najbolj inovativno podjetje v Evropski uniji. »Jaz pravim, da smo še zdaj v špici med najbolj inovativnimi podjetji. Takrat smo bili med 15.000 podjetji izbrani za najbolj inovativno podjetje v Evropski uniji, kar je veliko priznanje, ker smo bili v družbi Nokie, Siemensa in podobnih velikih bratov, ki se nas kdaj tudi ustrašijo ali jih mi včasih malo 'špiknemo'.« Ko mi predstavi pol milijona vredno poslovno letalo za štiri osebe, pove, da je ves čas inovativen. »Danes je to nuja. Že zato, da danes pridete varno čez cesto, morate biti malo inovativni, da pridete do konca meseca s plačo, morate biti prav tako inovativni, tako da inovativni moramo biti vsi. Je pa res, da je to pri nas način dela. V tehniki dandanes ni več tako enostavno biti inovativen kot nekoč.« Nato se spomni: »Ko sem bil mlad, sem hodil gledat Jamesa Bonda, da sem videl, kam bo šla tehnika čez 30 let. Danes so mi ukradli sanje! Vse, kar lahko počne James Bond, je že danes res. Vse je že narejeno, zelo težko je biti inovativen. Seveda se da trende še vedno premikati, še vedno se da drugače razmišljati.« Pipistrel velja za vodilno podjetje na svetu na področju alternativnega pogona. »Ko sem jaz pred 20 leti začel govoriti o tem in začel ljudi v podjetju prepričevati, naj gremo v to, sem bil najbolj neumen konstruktor na svetu, ker je bil bencin zastonj, hrup ni bil moteč, karakteristike letala niso bile tako pomembne. Ampak jaz sem postavil standarde, da mora letalo leteti tudi brez moči motorja, da če je pri konkurenci odpoved motorja postopek v sili, mora biti to pri nas normalen postopek.«
ali letim za svoj 'gušt' ali testiram letala.«
Ponosen Slovenec
V zadnjem delu podjetja, kjer že pripravljajo njegove netopirje za izvoz, mi razloži, da jih več kot polovico izvozijo iz Evrope, kjer so zahtevnejši trgi. »Kapo dol tistemu, ki dela z Indijo! Poslovanje z Indijo je kraljica posla. Če je poslovanje s Kitajsko težko, je Indija še stokrat težja.« Nato še odločno doda: »Mi se nismo nikoli ustrašili večjih, boljših in bogatejših od nas, ampak smo poskušali biti boljši in pogledati, kje so njihove slabosti, da smo lahko preživeli. To bi moral biti standard v Sloveniji!« Nekateri Slovenci so mu zamerili, ker je odprl podružnico čez mejo. »Prav zanimivo je – polovica Slovencev me kuje v zvezde in bi mi postavila spomenik, druga polovica bi me utopila v žlici vode. Ta polovica oprosti npr. Krki, če odpre tovarno v Rusiji, če pa Pipistrel odpre podružnico v Italiji in tja ničesar ne prenese, ampak samo širi dejavnost, rečejo: 'Glej ga, baraba, je šel v Italijo!' Dejstvo je, da bi morala biti to danes združena Evropa. Ko grem v italijansko tovarno, ne grem čez mejo, ni več meje, torej sem jaz doma v Evropi.
Sem Slovenec, ponosen na to, da sem Slovenec, ne glede na to, da je bil moj oče Italijan, vendar je to skupna država in tako bi se morali obnašati.« Zgroženo še reče: »Dokler ne bomo sami razumeli, da živimo v skupni državi, bomo imeli velike težave. Tako bo tudi zelo težko delati enotni trg, in vedno več bo takih 'Evrop', kot so Francija, Anglija, Nemčija itd. In Evropa bo enotna samo na papirju. To je problem v glavah nekaterih ljudi, ne pa v sistemu.«
kar se lahko zgodi.«
Med delom rešuje življenja
Nato me povabi v svoje letalo. »Letenje je zelo veliko sproščanje, zlasti jadranje. Ko greš sam in vse utihne, je to taka sprostitev, da lahko samo sanjaš. Veste, letenje ni človekova naravna danost, in ko ga enkrat začutite in začnete uživati v njem, je to zelo velika sprostitev.« Ko ga povprašam o ljubezni, nekoliko zadržano odgovori: »O, čim več!« Pravi, da je vedno zaljubljen, čeprav: »Človek ima rad tudi zasebnost. In to jaz spoštujem.« Nekoč je razstavljal tudi akte, in ko se dvigneva v zrak, zamišljeno pove: »Žensko telo je nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi.« Zdaj se z akti ne ukvarja več. »Ni pa rečeno, da ne bom še kdaj naredil kakšne razstave aktov, ki sem jih posnel. Zdaj so vsi modeli že babice in bodo verjetno prišle z veseljem pogledat, kako so bile videti v študentskih časih, v sedemdesetih letih,« se nasmeji. Med najino adrenalinsko vožjo zasliši po radiu, da je padalec v okolici strmoglavil, in takoj greva v akcijo. »Z zraka se vidi vse, tudi če je kakšen avto parkiran z zarošenimi šipami... Vse se vidi. Tudi kje rastejo gobe, dežniki … In potem greš z avtom tja na 'ziher'. Na žalost pa se dogajajo tudi takšne stvari, da moramo priskočiti na pomoč centru za reševanje ali gasilcem, povedati, kje smo kaj videli ali če je na cesti gneča zaradi nesreče, kje so alternativne poti, da se pride do tja … Pogrešane tudi iščemo, velikokrat kakšne kužke, ne samo ljudi. Naša letala lahko letijo tudi zelo počasi in so visokokrilna, zaradi tega je vidljivost navzdol zelo dobra, tudi zaradi tega jih uporabljajo oborožene sile ali agencije za nadzor iz zraka. Tiha so, zelo okretna.« Ko sva nekajkrat preletela okolico Sinjega vrha, sva zagledala padalo in Ivo je policiji takoj sporočil položaj. »To je dober občutek, da lahko med svojim delom tudi pomagaš, ne nazadnje rešuješ življenja.« Vsekakor si Ivo zasluži priznanje ne samo za inovativnost, ampak tudi za požrtvovalnost.
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
