Prav smešno je, kako sta si lahko dva izdelka enega mojstra tako hudimano različna. Iste roke, ista pamet, ista duša. Pa vendar – skoraj neprepoznavna razlika. Zakaj? Zaradi duše, ki kroji mojstrovo razpoloženje.
Veliko jih je. Velemojstrov, ne le mojstrov, v slovenskem gledališkem prostoru. In veliko je takih, ki jim slovenska samooklicana strokovna srenja do dneva današnjega ni priznala njihove nesporne, vnebovpijoče kakovosti. In verjetno jim je nikoli ne bo, saj bi to lahko do tal zrušilo to gledališko kritiško kliko in njeno z devetimi zidovi varovano nedostopnost. In brezmejno nadutost. Ubožčki!
Vulkan domislic
Zame je bilo srečanje z Janezom Klasincem, velikim mariborskim igralcem, pravo odkritje. Vedel sem, da je na deskah mariborske Drame pustil najlepša leta življenja, nisem pa vedel, da je tako velik tudi kot človek, ne le kot vrhunski igralec. Pa mi je Stvarnik naklonil milost in sem šel na služenje vojaškega roka prav v Maribor in sem si pri nadrejenih v vojski uredil, da sem lahko sodeloval v mariborskem teatru. Z Janezom Klasincem sva nastopala v Ženitni mešetarki, izvrstni komediji, ki je razveseljevala ljudi po vsej Sloveniji.
Janez me je že med bralnimi vajami vzel za svojega. Na služenju vojaškega roka sem imel časa na pretek, tako da sem bil vedno pripravljen na vse, kar je predlagal. In tega nikakor ni bilo malo. Na bralnih vajah je bil kar nekam odsoten, kot bi bil v nekem nam nerazumljivem, popolnoma svojem svetu. Že res, da ni imel velike vloge, bila pa je, ta njegova vlogica, prav tako pomembna kot vse druge. No, to je bila ena podoba Janeza Klasinca. Takrat se ni pretirano vznemirjal. Bil je pravi vulkan iskrivih, hudomušnih domislic, vrelec najnovejših šal in anekdot, zajebant v najžlahtnejšem pomenu. Vendar s šalami in dovtipi ni nikoli nikogar motil. Ko mu je režiser Branko Kraljevič nekega dne poočital, da ni dovolj resen, mu je Janez skoraj ponižno odvrnil: »Gospod režiser, se globoko pardoniram, prosim, ampak bodite brez skrbi, svojo komično vlogo bom poskušal prenesti na oder v kar najbolj tragični maniri, prav taki, kot ste si jo zamislili!« In Kraljevič je komaj zadrževal smeh. Ker mu je preprosto zaupal, tako kot so mu zaupali največji slovenski in tuji režiserji. Janez je bil res star, prefrigan gledališki maček, namazan z najboljšimi mažami, kar jih ima igralska apoteka.
Razumel je človeka
Samo gledal sem ga, se mu čudil in ga občudoval. V trenutku je osvojil prostor, uresničil je vse, kar mu je režiser ukazal, velikokrat pa je naredil prav tisto, kar si je režiser v bistvu želel, še preden mu je to uspelo do konca pojasniti. Janez je preprosto razumel človeka – v dušo. In prav zato je bil (in je še vedno) tako neponovljiv. No, to je pa druga podoba Janeza Klasinca, ki so jo prezrli že omenjeni gledališki veleumi, ki, na žalost, premnogokrat krojijo usodo igralcev.
Spomnim se prizora iz navedene predstave, kjer poskuša Janezov nadrejeni uveljaviti nadoblast. Tega oholega bogataša je igral žal že pokojni Stane Starešinič, prvi diplomant ljubljanske AGRFT, sicer naš tržaški igralski kolega, ki je prav tako gostoval v predstavi. Drl se je, vrli Stane, na ubogega Janeza, ga črtil in karal, da vpitju ni bilo konca. Tako je pač velevala njegova vloga. Janez ga je čisto mirno in čisto tiho in čisto nepremično gledal. In ni niti trenil. Niti s prstom, niti z očesom, niti s katerim koli drugim delom telesa. Kot vklesan je stal poleg Staneta in je samo potrpežljivo poslušal. Potem je poskušal ugovarjati, a ga je Starešinič seveda takoj utišal, tako da Janez ni izgovoril več kot dveh zlogov. Ali pa še tega ne. In je sledilo Stanetovo nadiranje, nato nov Janezov ugovor itn.
In je prijel svoj jezik
»Tepec, drži jezik!« No, tu pa je prišla do popolnega izraza od Boga dana Janezova hudomušnost ali skoraj otroška igrivost. S palcem in kazalcem se je dobesedno zgrabil za jezik in ga je tiho držal. Takrat smo predčasno končali vajo, saj se smeh vseh nas, ki smo stali na odru, skupaj s starejšima kolegoma ni in ni polegel. Ko smo hoteli nadaljevati, je Janez samo nakazal, da se bo zgrabil za jezik, mi pa smo bruhnili v nezadržen smeh. On nas je samo gledal, češ, kaj pa je tako smešno. Kot nedolžen, nebogljen otrok nas je gledal in imel totalno resen obraz. Ker je otročiček v svojem srcu tudi bil – veliki mož, ki je znal v dlan skriti kanček otroštva, ga tiho spraviti nekam globoko, v žep, in ga pogledati vedno, kadar mu je to narekovalo igralsko srce.
Veliko mariborskih gostiln sva obredla skupaj. Veliko tudi takih, za katere niso vedeli niti najbolj zavedni Mariborčani. Janez je poznal vse. In kamor koli sva prišla, povsod so ga poznali, prijazno pozdravili, ga tu pa tam potrepljali po rami iz čistega spoštovanja, nikoli pijansko surovo. Ti preprosti ljudje so imeli Janeza radi preprosto in človeško. Bil je (in verjamem, da je še zdaj) njihov, eden izmed njih. In Janez jim je naklonjenost vračal tako, da je povedal vic ali dva, katero gledališko dogodivščino, se pošalil z natakarico ali kaj podobnega. In v trenutku se je gostilniška štimunga spremenila v eno samo prekipevajoče veselje do življenja, smeha seveda ni manjkalo.
Pa še po nečem se bom do konca življenja spominjal malce tudi mojega Janeza Klasinca: nikoli, ampak res nikoli mi ni dovolil, da bi jaz kot vojak plačal pijačo. »Daj mir, lepo te prosim, ti si zdaj vojak. Ti boš mene branil, če nas sovražnik kojim pukim slučajem napadne, jaz bom pa zdaj tebe branil – pred žejo!« je rekel vedno, ko sem poskušal seči v žep po denarnico. In sva se nasmehnila drug drugemu. Do konca iskreno in do kraja prijazno. Ko se zdaj z neizmerno hvaležnostjo spominjam teh Janezovih toplih, človeških nasmehov, meni podarjenih, se mi dozdevajo kot nasmehi očeta in sina. Pa tudi sveti duh ni prav daleč. V takih trenutkih …
.
