Iskreni in ranljivi so le otroci in klovni

Eva Škofič Maurer ravno konča delo na pediatrični kliniki, kjer zabava otroke v vlogi klovna zdravnika. Sicer vedno nasmejana klovnesa si v sivini dneva, ko se sprehodiva po otroškem igrišču, zapoje pesem Ti si moj sonček, saj priznava, da pogreša sonce. V smehu 46-letnica pove: »Sem tak človek, ki bi bil najrajši ves čas na soncu.« Vsekakor pa zna mnogim ravno Eva pričarati sonce. »Prideš v sobo in narediš atmosfero nečesa drugega. To je tisto, kar lahko klovn naredi. Spremeni atmosfero. V bolnišnici je to zelo potrebno.« In ravno ona je vanje pripeljala veselje s pomočjo Rdečih noskov.

Ste edina Slovenka, ki ima diplomo iz klovnovstva. Kako je bilo na začetku, ko ste uradno postali klovnesa?

Za poklic klovnese sem se izobraževala in diplomirala na državni šoli za cirkuško in estradno umetnost v Moskvi. Nato pa sem doštudirala še režijo v Sankt Peterburgu na akademiji za gledališče, glasbo in film. Ko sem se po študiju, to je pred dvajsetimi leti, vrnila v Slovenijo, sem nastopala na šolah, na raznih prireditvah, ob tem vodila oddaje na televiziji in radiu, poučevala igro, pisala – lotila sem se vsega, kar sem zmogla in znala. Trajalo je nekaj časa, da sem dosegla prepoznavnost. Všeč mi je, da se je prijela beseda, ki sem jo lansirala pred dvajsetimi leti – klovnesa. Všeč mi je, da se v Sloveniji razvija sodobna klovnovska umetnost. Želim si še, da se klovnovsko umetnost začne resno dojemati kot umetnost za odrasle. Mislim, da to potrebujemo in da v tem napredujemo skupaj z drugimi klovni v Sloveniji.

Ste ustanoviteljica Rdečih noskov – klovnov zdravnikov. Od takrat je minilo deset let. Kaj se vam zdi najpomembnejše, kar ste dosegli s tem projektom?

Najpomembnejše je, da lahko klovni iz leta v leto obiščemo več otrok v bolnišnicah.

Pripravili ste svojo prvo klovnovsko predstavo za odrasle Moja nit je rdeča. Kako ti dojemajo norčavost?

Predstava je nastala v ustvarjalnem sodelovanju z Majo Dekleva - Lapajne, ki je soavtorica in režiserka. Čudovito je sprejeta. Rdeča nit je pravzaprav rdeči klovovnski nos. Ko si ga nadenem, dobim dovoljenje, da grem, kamor želim, se poigram s tabuji, povežem humor in horror, postanem balerina in odplešem laboda itd. Klovnesa sem postala zato, ker mi je bilo dovoljeno, da grem za uresničitvijo svoje fantazije. Zdaj pa si lahko skozi svoje delo fantazije uresničujem iz dneva v dan.

Izdali ste tudi pravljice, slikanice in zgoščenko z otroškimi pesmimi. Vam je pri tem osemletni sin Matjaž največji navdih?

Pravljice, ki sem jih napisala potem, ko sem postala mama, so drugačne kot tiste, ki sem jih ustvarila prej. Prejšnje so bile neke vrste odgovor na moje otroške želje in moj pravljični svet. Moj sin pa je pomagal definirati, kaj si želijo, o čem sanjarijo, kam vodi domišljija otroke danes. Po tistem je moje pisanje bolj usmerjeno in določeno. Zbirka o Mihi, ki šteje tri slikanice, še čaka na nadaljnje slikanice pri založbi Karantanija.

Vaša mama Neža Maurer je znana slovenska pesnica in pisateljica. Kakšen zgled vam je dala?

Moja mama je vztrajna, predana svojemu poklicu, s pozitivnim odnosom do življenja in zaupljivim do ljudi in svojih čustev: srečo, čudenje, vznesenost odkrito kaže. V njenem ustvarjanju pa je svetla iskra genialnosti. Iskreno jo občudujem.

Pohvali se lahko z bogato bibliografijo. Katero njeno delo vam je najbolj pri srcu? Se mogoče kje tudi najdete?

Prebrala sem vsa njena izdana dela in veliko pesmi, ki jih je še najmanj trikrat toliko in ki še niso izdane. Z njo sem tudi nastopala na literarnih večerih. Vsakič, ko berem njene pesmi, sem ganjena do solz – modre in jasne so. V različnih obdobjih mojega življenja mi pridejo na misel različne njene pesmi. Zdajle pesem Okrog vseh dreves. Seveda se najdem v njih, saj jih je pisala o naju z bratom – tako nastopava v veliko njenih otroških pesmih – brat npr. v knjigi Oče Javor in v zbirki njenih pesmi za odrasle Od mene k tebi. Knjiga pravljic za otroke Koruzne punčke pa je nastala, ko sem zahtevala, da mi na počitnicah pri sorodnikih vsak večer pove zgodbo.

Se vam zdi pomembno, da nosimo otroka v sebi? Bi lahko zase rekli, da ste večen otrok?

Pomembno se mi zdi, da dovolimo otroku v sebi, da diha. Ko smo izgubljeni, žalostni, zmedeni, nesrečni, prestrašeni, srečni, skratka ko se nam čustveno nekaj močno dogaja – takrat ta otrok plane iz nas. Klovnovsko stanje zahteva, da si v stiku s svojimi čustvi. Če se pretvarjaš, te gledalci ne bodo sprejeli. In brez kontakta z občinstvom ni klovna. Čustvena iskrenost in hkrati ranljivost sta tisto, kar je enako pri otrocih in klovnih. Moj poklic ima vpliv tudi na moje osebno življenje.

Večino časa preživite v družbi otrok. Kaj najbolj obožujete pri njih?

Iskreno zaupanje v vse, kar jih obkroža, v ljudi in svet. Enakopraven odnos – z istim zanimanjem bodo prijeli sluzastega črva ali pobožali mehko mucko. Direktnost v odzivih.

Otroci so najbolj iskrena bitja. Je še katera vrednota, ki jo imajo in jo pogrešate pri odraslih?

Predvsem pogrešam to, da bi bili odrasli pozitiven vzor. Tako se rado zgodi, da odrasli eno govorijo in pričakujejo od otrok, drugo pa delajo sami, in potem se čudijo, kako to, da je otrok zrasel v takšnega.

Sicer je vaše poslanstvo, da skrbite za smeh. Se strinjate, da je smeh pol zdravja?

Humor pomaga preživeti. Glede na to, da smo razumna bitja, ki se zavedamo možnih posledic bolezni in življenja, mislim, da brez humorja živimo le na pol. No, vsekakor je kakovost življenja brez humorja slabša. Humor, šale so tisti, ki nam pomagajo preživeti težke čase. Pa tudi umetnost.

Strinjam se s tem, da je smeh pol zdravja. Če si sposoben s humorjem prebroditi težja obdobja v svojem življenju, sem prepričana, da ti bo to pomagalo tudi pri ohranjanju fizične odpornosti.

Se bomo lahko kmalu spet smejali na kateri novi predstavi? Kaj trenutno ustvarjate?

S kolegi klovni smo se lotili sodobnega klovnovskega kabareja samo za odrasle z naslovom Za crknt, ki ga lahko doživite 13. februarja na predvečer pusta in valentinovega v Kranju. To je predstava skupine klovnov, ki skozi svoje točke razkrivajo človeško ranljivost, raztresenost in vznesenost. Gledalcem in nastopajočim radodarno ponujajo oddih od vsakdanjih stresnih banalnosti. Kabare vidijo kot prostor za raziskovanje in odkrivanje samih sebe in svojih skritih lastnosti. Raje kot tradicionalnemu cirkusu podajajo roko življenju. Sodobni klovni s humorjem razbijajo četrto steno in s svojo igro vstopajo med ljudi. Z naivnim cinizmom do vsakdanjih aktualnih tem nagovarjajo gledalca, ki je slekel svojo službeno obleko in se spomnil, da je človek.