»V nasprotju z mnogimi mene najbolj vleče na sever. Ne znam razložiti, zakaj, najbrž zato, ker imam raje mraz kot vročino,« pripoved o tem, katere so njegove najljubše počitniške destinacije, začne Matej Špehar. »Za zdaj me je najbolj navdušila Irska, nenehno pa sanjarim o Aljaski. Rad imam neobljudene prostore, mesta, ki jih še ni okužil množični turizem.«
Irsko je obiskal že večkrat, nazadnje z ženo in njunima otrokoma. »V nasprotju s splošnim prepričanjem, da tam nenehno pada dež, smo mi imeli skoraj deset dni sonca. Sposodili smo si avtomobil in se potepali po celem otoku. Potovali smo s severa proti jugu, kjer smo domačine komaj kaj razumeli. Nor sem na njihovo angleščino in prijaznost. Ter seveda na njihovo pivo in viski,« se zasmeji simpatični Ljubljančan in doda: »O naravi pa raje ne izgubljam besed. Zelena je res njihova barva.«
Irci, pravi, so neverjetno odprti
»Vedno so pripravljeni pomagati, vedno so pripravljeni dati za rundo,« se nasmehne nekdanji radijec. »Neverjetno, ampak pri njih so pubi polni že popoldne in zvečer je večina Ircev že močno pod dozo.« Razočaran, pravi, pa je bil nad lepoto Irk. Ali, bolje rečeno, njihovo nelepoto. »Neverjetno, a v desetih dneh nisem videl niti ene res lepe Irke. Simpatične so, a težko bi govoril o irski lepoti. Morda bom označen kot moški šovinist, a tisti, ki ste že bili tam, mi boste verjetno pritrdili. Res nenavadno, sploh če poznate nekdaj uspešno irsko glasbeno družino The Corrs, kjer so nastopale tri sestre, klasične lepotice. Očitno so izjema, ki potrjuje pravilo.« Tudi pri tamkajšnji kulinariki se močno pozna vpliv pubov. »Njihove jedi vsebujejo veliko krompirja in hamburgerjev. Iz tega znajo narediti celo znanost. Tako smo se s potepanja vsi vrnili nekoliko težji,« prizna Špehar.
Matej pravi, da je pri njih cilj potovanja vedno – pot. »Že to, da se za nekaj časa odklopimo od vsakdanjih štorij, da razširimo horizonte, da pogledamo čez planke. Vedno se domov vrnemo polni novih idej in spominov. Kaj sem se naučil na Irskem? Da vožnja po levi sploh ni tak bavbav. Irci so neverjetno prijazni vozniki, nobenega hupanja, mahanja z rokami. Itak po nekaj urah padeš notri.«
Se jim je pa prav na cesti pripetila tudi anekdota: »Irska ne blesti ravno po odličnih cestah, lokalne so ozke, velikokrat sploh nimajo utrjenih bankin. No, trenutek nepazljivosti je bil dovolj, da sem zapeljal na rob in predrl obe gumi. Po klicu avtovleke so mi sporočili, da potrebujejo vsaj eno uro, da pridejo do nas. Nekoliko neprijetno, ker smo bili sredi ničesar, začelo pa se je mračiti. Po pol ure čakanja se je pripeljal lokalni avtomehanik, se ustavil in razložil, da je brez zveze, da toliko čakamo, snel predrti gumi, ju naložil v svoj avto, in odpeljala sva se k lokalnemu vulkanizerju. V dobre pol ure smo bili že nazaj na cesti. Ja, za asistenco ni hotel vzeti niti evra.«
Destinacija: Irska
Plus: odprtost in nenarejena prijaznost Ircev
Minus: v nekaterih mestih je bilo čutiti pomanjkanje higiene
Šoping: nekaj piva in klasičnih spominkov
